Road Trip Beneški Dolomiti - Karnijske Alpe - Julijske Alpe

Po dolgem času izkoriščam tale blog za opis našega prvega "ta pravega" družinskega popotovanja. V letu 2013 se nama je namreč pridružila nova članica družine Sofija. Plan tokratnega popotovanja je bil sicer malo drugačen od izvedbe ampak v tem je tudi čar potovanj, da ni vedno vse po planu.

Z avtom smo se popeljali proti Dolomitom, kjer smo nameravali opraviti pot mimo najvišjega vrha Marmolade preko prelaza Passo Falzarego v Cortino d'Ampezzo, proti severu do Toblacha (Dobbiaco) v Avstriji in nato proti jugu v Karnijske Alpe. Tak je bil plan.

Dan 1: Ivančna Gorica - Palmanova - Lago di Croce - Agriturismo Cornolade 

Izbrali smo pot preko Gorice, na cesti proti morju je bila kljub ponedeljku kar gneča. V Palmanovo smo prispeli sredi dneva, ko je sonce že kar pošteno pripekalo. Lokali na glavnem trgu so bili nabito polni in po kratkem kroženju smo našli svoje mesto v senčki. Malo smo se osvežili, vendar Sofiji radovednost ne da miru in ne zdrži dolgo na enem mestu, tako da je bil postanek razmeroma kratek. Nadaljevali smo pot po avtocesti mimo Pordenone-ja in se pri razcepu za Conegliano obrnili proti severu za Vitorrio Veneto in Belluno. Z avtoceste smo zavili na izvozu za Lago di Santa Croce. 

Palmanova

Ob vzhodni strani jezera smo se pripeljali do kampa pred peščeno plažo. Utaborili smo se ob sprehajalni poti v senci dreves s pogledom na svetlo modro jezero in pisane kajte nad vodo. Stalen veter je idealen za kajtanje in srfanje. Na hitro sem se namočil v motni in ravno prav hladni vodi. Prijetne popoldanske urice smo zaključili in se odpeljali okrog jezera kjer smo začeli kratek vzpon proti prenočišču Agriturismo Cornolade. Stavba je bila lepo obnovljena, kombinacija kamen in les. Nikjer ni bilo nikogar tako da smo poklicali na številko obešeno nad vrati in v 5 min smo imeli dostop do našega mini apartmaja. Žal ni bilo možnosti za večerjo, tako da smo prejeli navodila kje vse lahko večerjamo v okolici. Ker je bil dan dolg, Sofija že precej zaspana in smo imeli še nekaj zalog v hladilni skrinji smo se odločili da ostanemo kar na mestu in uživamo v večeru. Še dobro da nismo pretiravali kajti niti sanjalo se nam ni kako naporen dan nas čaka.

Lago di Croce

Agriturismo Cornolade

Agriturismo Cornolade

Dan 2: Agriturismo Cornolade -  Belluno - Ponte Nelle Alpi - Lago di Croce - Calalzo di Cadore - Lozzo di Cadore - Santo Stefano di Cadore - San Nicolo Comelico - Agriturismo Boton D'Oro

Po odličnem zajtrku smo se zjutraj vsi sveži odpeljali proti Bellunu. Sicer nam je bližnjica čez hrib delala manjše težave in smo nekajkrat malenkost zašli, ampak do Belluna smo se prebili. Skrbi nam je povzročal avto, ki je počasi a zanesljivo spuščal vse bolj glasne zvoke na desni strani. Po živčni vožnji skozi zavite ceste Belluna smo se odločili, da poiščemo strokovno pomoč, za avto ne za nas ;). 

V industrijskem predelu Ponte Nelle Alpi smo se ustavili pri vulkanizerju Pneusmarket, kjer so nam prijazno pomagali in pogledali avto kolikor je bilo v njihovi moči. Vulkanizer je celo menjal sprednje zavorne ploščice, ki so bile res že dokaj obrabljene, v primeru, da so te razlog za glasove. Mimogrede je še zapolnil luknjo od žeblja v zadnji levi gumi (še sreča da ta ni prej spustila). Žal tudi trud vulkanizerja, ki je poznal Kranjsko Goro in Bojana Križaja ni pomagal pregnati ropotanja. Obiskali smo še uradni Volvo servis nekaj sto metrov naprej ob cesti, kjer pa so imeli za nas slabe novice. Menjalnik je potrebno menjati, cena nekaj tisoč €, dobijo ga lahko do konca tedna. Počasi smo začeli razmišljati, da nam ta pot ni usojena in da se moramo nekako spraviti domov. Naš mehanik v Ivančni Gorici nas je bil pripravljen priti iskat. Ko smo se za prevoz že dogovorili in pri Lidlu parkirali avto, jaz pa skočil po notri po vodo, se je Maja super spomnila, da obstaja rešitev našega Road Tripa, Zakaj nam nebi naš mehanik pripeljal naš drugi avto. 

Po hitrem klicu domov in uspešni organizaciji smo bili dogovorjeni. Imeli smo slabe 4 ure časa in odločili smo se, da se kljub težavi v menjalniku odpeljemo 15 km nazaj do Lago di Santa Croce, kjer bo čakanje prijetnejše. Malo pred 17. uro smo zamenjali avto na manjšem odcepu kmalu za izvozom z avtoceste za Lago di Santa Croce, kjer smo počakali na našega prevoznika. Volvo se je odpeljal domov, mi pa z našo Škodico naprej po najkrajši poti proti Agriturismo Boton D'Oro. Ko smo v dobri uri prispeli na cilj, nismo mogli verjeti čudovitemu razgledu po gorah in prekrasni lokaciji ter še lepši sobici v leseni stavbi, katere premišljena arhitektura nas je res navdušila. Navdušenje se ni poleglo niti ob večerji v prijetnem ambientu osrednjega prostora, ki služi kot restavracija. Težko smo izbrali s palete odličnih domačih specialitet, pa vendar vse kar smo dobili na mizo je bilo odlično. Na koncu je s tortico na svoj račun prišla tudi Sofija, ki je ob dodatnem cukru še kako uro po tem veselo kobacala po postelji in skupaj z atitom gledala risanke na mamini tablici. V noč nas je zazibala tudi prijetna poletna nevihta, ki je prinesla osvežitev. Srečni smo bili, da se nam je kljub težavam vse izšlo, čeprav smo morali opustiti načrtovano pot. 

Agriturismo Boton D'Oro

Rikota zavita v domač pršut v obliki tortelinov

Zeliščni kruhovi cmoki

Surfing

Pogled na Beneške Dolomite

Dan 3: Agriturismo Boton D'Oro - Lozzo di Cadore - Lorenzago di Cadore - Forni di Sopra - Ampezzo - Lago di Sauris - Lateis - Albergo Pa' Khraizar

Ponoči oprano nebo nam je zjutraj nudilo osupljive poglede na Beneške Dolomite skozi velika stekla osrednjega prostora kjer smo zajtrkovali. Pogled je od polne mize uhajal na čudovite gore in spet nazaj. Počasi in z užitkom smo napolnili želodce in se spakirali v nov dan. Pot navzdol je bila prijetna in Sofija je kmalu kot po navadi med vožnjo mirno zaspala. Manjši naključni skok s poti se je izkazal kot odlična priložnost za šoping. V Calalzo di Cadore smo naredili krajši sprehod ob jezeru Lago di Cadore, potem pa smo se ustavili v prodajalni očal v mestecu, kjer so bile cene presenetljivo ugodne. Kmalu smo izvedeli razlog. Tu je namreč tovarna, ki izdeluje okvirje in sončna očala. Po šopingu in postanku za kavo in pivo smo se odpeljali nazaj do Lozzo di Cadore in zavili na mirno ovinkasto pot čez prelaz Passo Mauria (Forni di Sopra). Na prelazu visokem 1298 m smo se nakratko nadihali svežega zraka, nato pa nadaljevali pot v dolino proti Ampezzu. V Forni di Sopra smo se ustavili za kosilo v lokalni špageteriji Varmost. Tu je Sofija odkrila manjši trampolin kjer je vsa navdušena pokurila svojo energijo, medtem ko sva se midva izmenično najedla dobrih špagetov. Zaradi obilice gibanja ob kosilu je Sofija v avtu spet pridno zaspala in se zbudila šele na končni postaji pri Albergu Pa' Khraizar. 

Pot od Ampezza proti jezeru Sauris je res nekaj posebnega. Predvsem zaradi izpostavljenosti in številnih tunelov izklesanih v živo skalo. Tuneli so seveda brez oznak, razsvetljave in tlakovani s kockami. Občasno se ti zdi kot da se z avtom voziš po podzemni jami. Ko po dobrih 10 km primežikaš iz enega od teh tunelov se pred tabo zasveti turkizno modra barva jezera Sauris. 

Gre za akumulacijsko jezero, ki je nastalo med letoma 1941 in 1948, ko so tu zgradili za tisti čas najvišji jez v Evropi visok kar 148 m. Kot zanimivost in žal žalostna povezava z Aotearoo-o je dejstvo, da so ga do leta 1943 gradili tudi vojni ujetniki iz Nove Zelandije. Celotno območje Sauris je posebno še zaradi jezikovnih in kulturnih posebnosti. Tu so se v 12. stoletju naselili Nemci iz Bavarske in tekom stoletji se je oblikoval poseben jezik, ki je ohranil stare arhaične nemške izraze iz 12. stoletja in se pomešal z romanskimi vplivi dialektov iz okolice. Zaradi izoliranosti območja se je govorica ohranila do danes, prav tako pa posebni običaji in kultura prebivalcev. Izgovorjava imena našega prenočišča je bila tako za nas kar presenečenje - Pa' Khraizar se namreč sliši kot Pa Krajcar - denarna enota, ki nam je seveda znana iz časov Avstro - Ogrske. 

Prenočišče nas kljub začetnim težavam z iskanjem rezervacije ni razočaralo. Prijetno popoldne in večer v hribovski vasici smo preživeli zunaj. Maja je sicer imela nekaj uric, ko je morala odležat zaradi slabosti, vendar je bilo kmalu vse dobro. Večerja so bile lokalne mesne specialitete, od salam do suhe šunke in odličnih sirov, pečen sir in polenta. Zraven pa odlično lokalno pivo. Noč na tej višini v objemu prave teme in tišine, ki je pri nas več ne poznamo je nekaj posebnega in za nas kar malo strašljiva. Tudi Sofija je imela nočno prebujenje v joku, ko ni prepoznala okolice. Ko sva ji skozi okno pokazala zvezde in luno se je pomirila in do jutra smo se naspali. To območje Karnijskih Alp se bo izplačalo ponovno obiskat, ko bomo vsi sposobni za kak gorski treking. Se že veselim!

Lago di Sauris

Pa' Krhaizar

Dan 4: Albergo Pa' Khraizar - Sauris di Soto - Ampezzo - Tolmezo - Amaro - Gemona - Tarcento - Nimis

Po dobrem zajtrku smo se odpeljali do jezera in nato desno proti Sauris di Soto. Kak kilometer za to vasjo je na levi nov športni center s prelepim bazenom s pogledom na okoliški smrekov gozd na nadmorski višini okrog 1300 m. Uživali smo večji del dopoldneva na bazenu. Kosilo smo si privoščili v Sauris di Soto. Ječmenova rižota, svinjska pečenka narezana na kot pršut tanke rezine in neke vrste tenstan krompir. Pot v dolino in naprej proti Nimisu je bila čedalje bolj vroča. V Nimisu pri teti Ivi je bilo že blizu 35 stopinj in že v senci nas je kar oblivalo. Popoldan se je Sofija namakala v bazenčku s prijateljicama Eloise in Natalie. "Ta stari" pa smo klepetali in kmalu je večer prinesel olajšanje z nekaj hladnejšim zrakom. 

Centro Sportivo nad Sauris di Soto

Dan 5: Nimis - Cividale del Friuli (Čedad) - Stupizza - Nadiža (Robič) - Kobarid - Bovec

Po jutranji kavi v Nimisu smo se odpeljali proti Čedadu in naprej proti meji s Slovenijo. Kmalu za mejo smo se ustavili ob Nadiži in v prijetni senčki uživali ležerno dopoldne. Voda je bila prijetna tudi za bolj zmrzljive. Občasno smo se posladkali  s sladoledom, ati si je privoščil mrzlo laško pivo in čas do kosila je hitro tekel. Kosilo smo imeli v eni od Kobariških picerij, potem pa smo nadaljevali pot proti Bovcu. Prespali smo v Kaninski vasi. Zvečer smo se sprehajali po Bovcu, ki je pokal po šivih od vseh turistov. Potekale so že priprave za čomparsko noč naslednji dan. Stric Lojz bi kmalu povozil Majo s starim tovornjačkom s katerim je pripeljal klopi za prireditev. Popili smo pijačo v bližnjem lokalu in se po predstavi z baloni pri bližnjem vodnjaku s pomočjo ameriških borovnic počasi povzpeli nazaj do apartmaja. 

Dan 6: Bovec - Čezsoča - Slatenik - Bovec - Predel - Trbiž - Kranjska Gora - Polje pri Vodicah

Zjutraj smo se spakirali in odpeljali v Čezsočo do izliva potoka Slatenik v Sočo in še malo naprej smo na levi strani ceste našli prijetno peščeno plažo ob Soči. Sofija je uživala v igranju s kockami na dekici in kmalu dopoldan zaspala ter sladko odsanjala dve urici ob prijetnem šumenju Soče. Jaz sem še prvič v življenju preizkusil reko Sočo in se vrgel v njene brzice, a le za nekaj sekund :). Za kosilo smo proslavili moj rojstni dan in rojstni dan tete Mery v gostišču pri Vančarju. Ob koncu kosila so se pokazali nevihtni oblaki in grmenje. Ob prvih kapljah smo se odpeljali proti Predelu. Vso pot nazaj smo bežali pred nevihto in ji srečno ušli. V Bovcu je bilo poleg strel in naliva celo nekaj sodre. Pri babici in dedku v Polju pri Vodicah se je končal naš prvi družinski Road Trip. Kljub težavam na potim in manjšim oviram smo se imeli odlično in teden na poti je prehitro minil. Sofija se je odlično prilagodila in prve dni doma ji je kar malo manjkala dinamika popotovanja. Pa saj bomo spet kaj šli.

Soča