Strani

sobota, 25. junij 2022

Nova Gorica

Pa smo le šli. Ta malo kaotičen teden se je upiral in nam grozil z vsemi možnimi naključji in mini ovirami, ampak nismo se pustili. 

Ob 14ih smo se dobili pri babi v Polju pri Vodicah. Punce so prišle takoj po zadnjem dnevu vrtca in šole. Štartali smo malo pred 15:00 in se preko Podutika in Horjula prebili do Vrhnike. Avtocesta se je namreč zabila s povečanim prometom proti Primorski.

Od Vrhnike naprej je šlo gladko vse do Gorice. Kratek šoping potem pa v center in Fabriko na burger, solato in piščančje trakce. Prvi počitniški sladoled puncam ni bil najbolj všeč. 

Naše prvo prenočišče v Vili Burbonki je super. Udobna soba in čudovita kopalnica. Uživali smo v večeru in šli zgodaj spat, no če je pol 10 zgodnja :). Alarm 4:50.



torek, 21. junij 2022

Apulja Road Trip - Uvod

Po koronskem obdobju, ki smo ga izkoristili za kratke poti se letos končno odpravljamo na malo daljšo pot v Apuljo (Puglia), v peto Italije. 

Zaradi visokih cen najema avtomobilov in pa ker sta punci že večji, smo se odločili za pot z avtom. 10 do 11-urno vožnjo bomo razrezali tako, da se v petek popoldan po zadnjem dnevu šole spakiramo in odpeljemo do Nove Gorice. Naprej pa v soboto zjutraj. Nočitve so potrjene, vse vmesne aktivnosti in ogledi pa se bodo planirali sproti na poti. Pustili si bomo odprte roke in glave za spontana doživetja na poti. 

Tole je testna objava s telefonske aplikacije za Blogger. Upam, da bom letos uspel sproti zapisati vtise. Se javimo konec prvega oz. drugega potovalnega dne.



nedelja, 16. avgust 2015

Road Trip Beneški Dolomiti - Karnijske Alpe - Julijske Alpe

Po dolgem času izkoriščam tale blog za opis našega prvega "ta pravega" družinskega popotovanja. V letu 2013 se nama je namreč pridružila nova članica družine Sofija. Plan tokratnega popotovanja je bil sicer malo drugačen od izvedbe ampak v tem je tudi čar potovanj, da ni vedno vse po planu.

Z avtom smo se popeljali proti Dolomitom, kjer smo nameravali opraviti pot mimo najvišjega vrha Marmolade preko prelaza Passo Falzarego v Cortino d'Ampezzo, proti severu do Toblacha (Dobbiaco) v Avstriji in nato proti jugu v Karnijske Alpe. Tak je bil plan.

Dan 1: Ivančna Gorica - Palmanova - Lago di Croce - Agriturismo Cornolade 

Izbrali smo pot preko Gorice, na cesti proti morju je bila kljub ponedeljku kar gneča. V Palmanovo smo prispeli sredi dneva, ko je sonce že kar pošteno pripekalo. Lokali na glavnem trgu so bili nabito polni in po kratkem kroženju smo našli svoje mesto v senčki. Malo smo se osvežili, vendar Sofiji radovednost ne da miru in ne zdrži dolgo na enem mestu, tako da je bil postanek razmeroma kratek. Nadaljevali smo pot po avtocesti mimo Pordenone-ja in se pri razcepu za Conegliano obrnili proti severu za Vitorrio Veneto in Belluno. Z avtoceste smo zavili na izvozu za Lago di Santa Croce. 

Palmanova

Ob vzhodni strani jezera smo se pripeljali do kampa pred peščeno plažo. Utaborili smo se ob sprehajalni poti v senci dreves s pogledom na svetlo modro jezero in pisane kajte nad vodo. Stalen veter je idealen za kajtanje in srfanje. Na hitro sem se namočil v motni in ravno prav hladni vodi. Prijetne popoldanske urice smo zaključili in se odpeljali okrog jezera kjer smo začeli kratek vzpon proti prenočišču Agriturismo Cornolade. Stavba je bila lepo obnovljena, kombinacija kamen in les. Nikjer ni bilo nikogar tako da smo poklicali na številko obešeno nad vrati in v 5 min smo imeli dostop do našega mini apartmaja. Žal ni bilo možnosti za večerjo, tako da smo prejeli navodila kje vse lahko večerjamo v okolici. Ker je bil dan dolg, Sofija že precej zaspana in smo imeli še nekaj zalog v hladilni skrinji smo se odločili da ostanemo kar na mestu in uživamo v večeru. Še dobro da nismo pretiravali kajti niti sanjalo se nam ni kako naporen dan nas čaka.

Lago di Croce

Agriturismo Cornolade



Agriturismo Cornolade

Dan 2: Agriturismo Cornolade -  Belluno - Ponte Nelle Alpi - Lago di Croce - Calalzo di Cadore - Lozzo di Cadore - Santo Stefano di Cadore - San Nicolo Comelico - Agriturismo Boton D'Oro

Po odličnem zajtrku smo se zjutraj vsi sveži odpeljali proti Bellunu. Sicer nam je bližnjica čez hrib delala manjše težave in smo nekajkrat malenkost zašli, ampak do Belluna smo se prebili. Skrbi nam je povzročal avto, ki je počasi a zanesljivo spuščal vse bolj glasne zvoke na desni strani. Po živčni vožnji skozi zavite ceste Belluna smo se odločili, da poiščemo strokovno pomoč, za avto ne za nas ;). 

V industrijskem predelu Ponte Nelle Alpi smo se ustavili pri vulkanizerju Pneusmarket, kjer so nam prijazno pomagali in pogledali avto kolikor je bilo v njihovi moči. Vulkanizer je celo menjal sprednje zavorne ploščice, ki so bile res že dokaj obrabljene, v primeru, da so te razlog za glasove. Mimogrede je še zapolnil luknjo od žeblja v zadnji levi gumi (še sreča da ta ni prej spustila). Žal tudi trud vulkanizerja, ki je poznal Kranjsko Goro in Bojana Križaja ni pomagal pregnati ropotanja. Obiskali smo še uradni Volvo servis nekaj sto metrov naprej ob cesti, kjer pa so imeli za nas slabe novice. Menjalnik je potrebno menjati, cena nekaj tisoč €, dobijo ga lahko do konca tedna. Počasi smo začeli razmišljati, da nam ta pot ni usojena in da se moramo nekako spraviti domov. Naš mehanik v Ivančni Gorici nas je bil pripravljen priti iskat. Ko smo se za prevoz že dogovorili in pri Lidlu parkirali avto, jaz pa skočil po notri po vodo, se je Maja super spomnila, da obstaja rešitev našega Road Tripa, Zakaj nam nebi naš mehanik pripeljal naš drugi avto. 

Po hitrem klicu domov in uspešni organizaciji smo bili dogovorjeni. Imeli smo slabe 4 ure časa in odločili smo se, da se kljub težavi v menjalniku odpeljemo 15 km nazaj do Lago di Santa Croce, kjer bo čakanje prijetnejše. Malo pred 17. uro smo zamenjali avto na manjšem odcepu kmalu za izvozom z avtoceste za Lago di Santa Croce, kjer smo počakali na našega prevoznika. Volvo se je odpeljal domov, mi pa z našo Škodico naprej po najkrajši poti proti Agriturismo Boton D'Oro. Ko smo v dobri uri prispeli na cilj, nismo mogli verjeti čudovitemu razgledu po gorah in prekrasni lokaciji ter še lepši sobici v leseni stavbi, katere premišljena arhitektura nas je res navdušila. Navdušenje se ni poleglo niti ob večerji v prijetnem ambientu osrednjega prostora, ki služi kot restavracija. Težko smo izbrali s palete odličnih domačih specialitet, pa vendar vse kar smo dobili na mizo je bilo odlično. Na koncu je s tortico na svoj račun prišla tudi Sofija, ki je ob dodatnem cukru še kako uro po tem veselo kobacala po postelji in skupaj z atitom gledala risanke na mamini tablici. V noč nas je zazibala tudi prijetna poletna nevihta, ki je prinesla osvežitev. Srečni smo bili, da se nam je kljub težavam vse izšlo, čeprav smo morali opustiti načrtovano pot. 

Agriturismo Boton D'Oro

Rikota zavita v domač pršut v obliki tortelinov
Zeliščni kruhovi cmoki
Surfing
Pogled na Beneške Dolomite


Dan 3: Agriturismo Boton D'Oro - Lozzo di Cadore - Lorenzago di Cadore - Forni di Sopra - Ampezzo - Lago di Sauris - Lateis - Albergo Pa' Khraizar

Ponoči oprano nebo nam je zjutraj nudilo osupljive poglede na Beneške Dolomite skozi velika stekla osrednjega prostora kjer smo zajtrkovali. Pogled je od polne mize uhajal na čudovite gore in spet nazaj. Počasi in z užitkom smo napolnili želodce in se spakirali v nov dan. Pot navzdol je bila prijetna in Sofija je kmalu kot po navadi med vožnjo mirno zaspala. Manjši naključni skok s poti se je izkazal kot odlična priložnost za šoping. V Calalzo di Cadore smo naredili krajši sprehod ob jezeru Lago di Cadore, potem pa smo se ustavili v prodajalni očal v mestecu, kjer so bile cene presenetljivo ugodne. Kmalu smo izvedeli razlog. Tu je namreč tovarna, ki izdeluje okvirje in sončna očala. Po šopingu in postanku za kavo in pivo smo se odpeljali nazaj do Lozzo di Cadore in zavili na mirno ovinkasto pot čez prelaz Passo Mauria (Forni di Sopra). Na prelazu visokem 1298 m smo se nakratko nadihali svežega zraka, nato pa nadaljevali pot v dolino proti Ampezzu. V Forni di Sopra smo se ustavili za kosilo v lokalni špageteriji Varmost. Tu je Sofija odkrila manjši trampolin kjer je vsa navdušena pokurila svojo energijo, medtem ko sva se midva izmenično najedla dobrih špagetov. Zaradi obilice gibanja ob kosilu je Sofija v avtu spet pridno zaspala in se zbudila šele na končni postaji pri Albergu Pa' Khraizar. 

Pot od Ampezza proti jezeru Sauris je res nekaj posebnega. Predvsem zaradi izpostavljenosti in številnih tunelov izklesanih v živo skalo. Tuneli so seveda brez oznak, razsvetljave in tlakovani s kockami. Občasno se ti zdi kot da se z avtom voziš po podzemni jami. Ko po dobrih 10 km primežikaš iz enega od teh tunelov se pred tabo zasveti turkizno modra barva jezera Sauris. 

Gre za akumulacijsko jezero, ki je nastalo med letoma 1941 in 1948, ko so tu zgradili za tisti čas najvišji jez v Evropi visok kar 148 m. Kot zanimivost in žal žalostna povezava z Aotearoo-o je dejstvo, da so ga do leta 1943 gradili tudi vojni ujetniki iz Nove Zelandije. Celotno območje Sauris je posebno še zaradi jezikovnih in kulturnih posebnosti. Tu so se v 12. stoletju naselili Nemci iz Bavarske in tekom stoletji se je oblikoval poseben jezik, ki je ohranil stare arhaične nemške izraze iz 12. stoletja in se pomešal z romanskimi vplivi dialektov iz okolice. Zaradi izoliranosti območja se je govorica ohranila do danes, prav tako pa posebni običaji in kultura prebivalcev. Izgovorjava imena našega prenočišča je bila tako za nas kar presenečenje - Pa' Khraizar se namreč sliši kot Pa Krajcar - denarna enota, ki nam je seveda znana iz časov Avstro - Ogrske. 

Prenočišče nas kljub začetnim težavam z iskanjem rezervacije ni razočaralo. Prijetno popoldne in večer v hribovski vasici smo preživeli zunaj. Maja je sicer imela nekaj uric, ko je morala odležat zaradi slabosti, vendar je bilo kmalu vse dobro. Večerja so bile lokalne mesne specialitete, od salam do suhe šunke in odličnih sirov, pečen sir in polenta. Zraven pa odlično lokalno pivo. Noč na tej višini v objemu prave teme in tišine, ki je pri nas več ne poznamo je nekaj posebnega in za nas kar malo strašljiva. Tudi Sofija je imela nočno prebujenje v joku, ko ni prepoznala okolice. Ko sva ji skozi okno pokazala zvezde in luno se je pomirila in do jutra smo se naspali. To območje Karnijskih Alp se bo izplačalo ponovno obiskat, ko bomo vsi sposobni za kak gorski treking. Se že veselim!


Lago di Sauris

Pa' Krhaizar



Dan 4: Albergo Pa' Khraizar - Sauris di Soto - Ampezzo - Tolmezo - Amaro - Gemona - Tarcento - Nimis

Po dobrem zajtrku smo se odpeljali do jezera in nato desno proti Sauris di Soto. Kak kilometer za to vasjo je na levi nov športni center s prelepim bazenom s pogledom na okoliški smrekov gozd na nadmorski višini okrog 1300 m. Uživali smo večji del dopoldneva na bazenu. Kosilo smo si privoščili v Sauris di Soto. Ječmenova rižota, svinjska pečenka narezana na kot pršut tanke rezine in neke vrste tenstan krompir. Pot v dolino in naprej proti Nimisu je bila čedalje bolj vroča. V Nimisu pri teti Ivi je bilo že blizu 35 stopinj in že v senci nas je kar oblivalo. Popoldan se je Sofija namakala v bazenčku s prijateljicama Eloise in Natalie. "Ta stari" pa smo klepetali in kmalu je večer prinesel olajšanje z nekaj hladnejšim zrakom. 

Centro Sportivo nad Sauris di Soto

Dan 5: Nimis - Cividale del Friuli (Čedad) - Stupizza - Nadiža (Robič) - Kobarid - Bovec

Po jutranji kavi v Nimisu smo se odpeljali proti Čedadu in naprej proti meji s Slovenijo. Kmalu za mejo smo se ustavili ob Nadiži in v prijetni senčki uživali ležerno dopoldne. Voda je bila prijetna tudi za bolj zmrzljive. Občasno smo se posladkali  s sladoledom, ati si je privoščil mrzlo laško pivo in čas do kosila je hitro tekel. Kosilo smo imeli v eni od Kobariških picerij, potem pa smo nadaljevali pot proti Bovcu. Prespali smo v Kaninski vasi. Zvečer smo se sprehajali po Bovcu, ki je pokal po šivih od vseh turistov. Potekale so že priprave za čomparsko noč naslednji dan. Stric Lojz bi kmalu povozil Majo s starim tovornjačkom s katerim je pripeljal klopi za prireditev. Popili smo pijačo v bližnjem lokalu in se po predstavi z baloni pri bližnjem vodnjaku s pomočjo ameriških borovnic počasi povzpeli nazaj do apartmaja. 

Dan 6: Bovec - Čezsoča - Slatenik - Bovec - Predel - Trbiž - Kranjska Gora - Polje pri Vodicah

Zjutraj smo se spakirali in odpeljali v Čezsočo do izliva potoka Slatenik v Sočo in še malo naprej smo na levi strani ceste našli prijetno peščeno plažo ob Soči. Sofija je uživala v igranju s kockami na dekici in kmalu dopoldan zaspala ter sladko odsanjala dve urici ob prijetnem šumenju Soče. Jaz sem še prvič v življenju preizkusil reko Sočo in se vrgel v njene brzice, a le za nekaj sekund :). Za kosilo smo proslavili moj rojstni dan in rojstni dan tete Mery v gostišču pri Vančarju. Ob koncu kosila so se pokazali nevihtni oblaki in grmenje. Ob prvih kapljah smo se odpeljali proti Predelu. Vso pot nazaj smo bežali pred nevihto in ji srečno ušli. V Bovcu je bilo poleg strel in naliva celo nekaj sodre. Pri babici in dedku v Polju pri Vodicah se je končal naš prvi družinski Road Trip. Kljub težavam na potim in manjšim oviram smo se imeli odlično in teden na poti je prehitro minil. Sofija se je odlično prilagodila in prve dni doma ji je kar malo manjkala dinamika popotovanja. Pa saj bomo spet kaj šli.

Soča

sobota, 2. februar 2013

Nova Zelandija - koristne, zanimive informacije

Sedaj res že piševa iz udobnih domačih poltron. Če pa bo koga imelo potovati tja dol in malo desno ali ga drugače zanima, pa še nekaj uporabnih informacij, ki so nama prišle na pot tekom potovanja.

INFO O DEŽELI:


Promo video.

FILM KOT UVOD V NZ POKRAJINO in MAORE:

Zaenkrat prvi del Hobita.

Vsi trije deli LOTR.

LETALSKE KARTE:

Čim prej, tem bolj, pa bo kak dolar več za kavo in zastonj izlet v Taipeiju na Tajvanu. Lahko ugodno uredi naš Banesan ;-)

PRIMEREN ČAS POTOVANJA in VREME:

Njihovo poletje traja od decembra do februarja. Dnevi pa so krasno dolgi med šesto zjutraj in deseto zvečer.

Vreme je vedno obetajoče. Z drugimi besedami, bodi pripravljen na vse vremenske razmere v enem dnevu. Nujna oprema – dežni plašč in morda celo plastični škornji. Ob dežju boš najbolj suh, če nosiš gumijaste flipflopke. ;)

Ali kot pravi Kiwi Neil Finn in avstralska pop skupina Crowded House.

VSTOP V DEŽELO:

Do 3 mesece potovanja Slovenci NE potrebujemo vize in nobenih posebnih cepljenj. So pa zelo previdni pri uvozu svežega (ne sušenega) sadja, umazanih čevljev in kamping opreme. Priporočeno je da si prej vse temeljito operete, če ne za vas to storijo oni. Zelo pazijo na lokalno floro in ne želijo semen in ostalega kakih tujih vrst ;)  Je potrebno prijaviti vse kar imaš s seboj. 

Če ostajaš tam dlje kot za 3 mesece je več info na MZZ. Vizum se lahko uredi preko te NZ spletne strani.

DVIG DENARJA:

Sedaj je razmerje valut cca: 1NZD = 0,66€. Za občutek, kava stane malo pod 5NZD.
Pri bančnih karticah moraš ob dvigu klikniti kot da gre za ˝Cheque˝. Pri kreditnih karticah ti ob dvigu naš in NZ poberejo precej. Je pa priporočljiva za vsakdanje nakupe, plačilo nastanitev in morda najema avtomobila.
Lahko pa brezplačno odpreš in zapreš račun s spletno banko in celo bančno kartico pri BNZ. Priporoča Martin!

NAČIN POTOVANJA:

Kakor komu ustreza. Je pa vsak način lahkoten, ker na NZ ni nič težko najti. Ljudje so zelo prijazni in vedno želijo pomagati, oznake cest, opozorila, oznake pohodnih poti in znamenitosti res izčrpne in nazorne. Nekatere tudi zelo zabavne. Informacij polno na I-sitih, ki so v vsakem najmanjšem naselju.

Najem avtomobila: midva sva najela pri Apexu, ker ob polnem zavarovanju niso zahtevali nikakršnega zneska s kreditne (nekateri želijo imeti po 1500€ garancije). Vse je steklo korektno in udobno.

Campervan: za vsako vreme in v kampih. Malo dražji najem in zato cenejše prenočevanje. V oči so padli predvsem pisani Jucy, Escape in Spaceship.

Z BUSOM, npr. Magic busom – pelje po rutah najznamenitejših mest. Kupiš pass in začneš in končaš na istem mestu. Nekateri passi veljajo 12 mesecev po začetku potovanja in dovoljujejo večkratno vožnjo po ruti. Na vmesnih točkah pa ostaneš kolikor želiš. Če podaljšaš, greš z naslednjim na ruti.

Če bi potoval vsaj kake 3 mesece, se že izplača KUPITI AVTO/camperja. Idealno bi bilo kupiti avto na južnem otoku (Christchurch) in ga prodati na severnem otoku (Auckland - na sejmu Ellerslie ali Trade and Exchange). Prvo je namreč ceneje, zgoraj se ga pa lahko proda za boljšo ceno. Nakup in prodaja avtomobila se opravi zelo hitro kar na pošti.

Ko se potuje MED SEVERNIM IN JUŽNIM OTOKOM, lahko izbirate med trajektom ali letom. Pomembno je, da se trajekt vnaprej rezervira, sploh ob udarnih praznikih. Npr. med Božičem in Novim letom. Cene so odvisne od termina, ponudnika (Interislander ali Bluebridge), povpraševanja. Za avtomobil in dva potnika je bila cena, v času ko sva potovala midva, cca 250 NZD. Zato sva pogledala za nizkocenovnika na letih in se odločila za cenejšo varianto pri Jetstarju. Plačala sva cca 40€ po osebi v eno smer.

NASTANITEV:

Najceneje je v BBH HOSTLIH, kjer s kartico, ki stane 45 NZD dobiš vključen tudi kredit za klicanje preko stacionarnih NZ telefonov ter po 3NZD popusta na osebo v vsakem BBH hostlu. Enostavno jih pokličeš in rezerviraš ali bookiraš preko spleta. To je krasen kraj za izmenjavo lokalnih in širših info o deželi. V hostlih vsekakor ni starostnih omejitev, kar dela ta način potovanja še toliko bolj prijetnega. Za enega na noč računajo od 25-45NZD. Lahko imaš skupne kopalnice ali ločene.

KAMPINGI imajo skoraj vedno na voljo tudi kuhinjo, včasih tudi posodo, pa tudi pralnico perila. Tuši s toplo vodo so ponekod na kovance (do 4NZD za cca 5-10min). Brezplačne knjižice izdaje Jason se dobijo v vsakem info centru. Za enega na noč računajo 15-25NZD.

Lahko se kampira tudi na mestih določenih kot DOC sites. Tu ponavadi ni tušev, največkrat le WC.

HRANA:

Zaradi tamkajšnjega višjega standarda je za nas draga. Najceneje se kupuje v supermarketih  PAKnSAVE, potem v NEW WORLD in nazadnje v COUNTDOWN. Najde se jih v vseh večjih krajih.

POSLASTICA:
NZ Scones z datlji.

ZA POIZKUSIT:

NZ meso, predvsem govedina, mnjam mehka in sočna! So veliki ljubitelji žara. Pred-pripravljeno je v trgovinah izredno vabljivo.

KUMARA – sladka korenika/krompir.

Vina znana v regijah Marlborough in Martinborough. Za naše razmere bolj tako tako.

Mleko žal vedno smrdi po antibiotikih. Ljubitelji kave z mlekom bodo malo razočarani. 

Cvetača vseh možnih barv.

Najboljši sladoled.

Prijeten bar: sploh če naročiš ˝hot chocolate mud cake with icecream˝!

Okusna dalmatinsko/mediteranska restavracija blizu Aucklanda.

INTERNET WI-FI dostop:

Brezplačen v lokalnih javnih knjižnicah, ki jih imajo v vsakem manjšem kraju in v McDonaldsu. V knjižnicah si načeloma lahko tudi do 30min brezplačno na njihovih računalnikih. Turistični kraji to izkoriščajo in za to želijo plačilo (npr. Rotorua. Queenstown). Povsod drugje se internetna povezava večinoma plačuje in to še zdaleč ni poceni.

TRGOVINA ZA VSE – The Warehouse (v vsakem večjem kraju):
Karkoli rabite, skorajda morate dobiti tu. Kamping oprema, dežni plašči, drogerija. Razen hrane.

TELEFON in KLICI:

Lahko si kupiš NZ sim kartico. Najugodnejša je 2degrees, ni pa najbolje pokrita, ko pride do storitve za internetno povezavo. Tu je boljši Telecom. Z vsemi NZ sim karticami imaš ob telefonskih govorilnicah Telecom v času poletja brezplačni internetni dostop.

Imajo morje telefonskih kartic, s katerimi lahko kličeš in vsakega NZ stacionarnega telefona. Če je hišni, bo klic cenejši kot pri Telecom govorilnici. Na ta način npr. lahko kličeš npr. iz vsakega hostla za rezervacijo naslednjega hostla. Midva sva prišla čez že z najinimi BBH karticami. Ko sem klicala domov na hišni Siol telefon, sem imela npr. za 17NZD vsega na voljo 251min pogovora :-D! Pa še kredit lahko napolniš, ko ti poide.

MAORI:

Najbolj izvirni in najpomembnejši muzeji:

Brezplačen, kot večina muzejev in galerij v Wellingtonu.


DALMATINCI – manjšina na severu severnega otoka. 

Zanimive ŽIVALI:
Kiwi

Zanimive RASTLINE:
Pohutukawa - kiwi božično drevo.
Kanuka - ena od dveh znanih vrst čajevca.
Manuka - znan predvsem med.

POHODNIŠTVO:

Poti lepo urejene, lahko rezerviraš kočo ali kamp mesto preko spleta. Priporočam kraje, ki niso tako popularni, ker če ne, se lahko znajde 300 gornikov na isti stezi. Najlepših je 9 Great Walks.

Javljanja v oddaji GORI, DOLI, NAOKOLI na RADIU PRVI.
Cape Reinga
Božič na NZ
Delfini
Kepler track
Queenstown - zajlanje
Taipei, Tajvan


Če ima kdo še kako vprašanje, kar na plano z njim, pa z veseljem pripiševa! 

sreda, 23. januar 2013

Auckland in pot domov

Sicer je po nepisanem pravilu na vrsti Maja, da napiše kaj o tem, a jo vrtinec delovnih in ostalih obveznosti precej ovira, zato se bom potrudil jaz. Sva namreč že dobre tri dni doma in tako imenovani "jet leg" nama povzroča težave kot še nikoli prej. Zaradi hitrega preleta številnih časovnih pasov sta najini telesi malo pomešali notranje ure in sva še vedno zaspana podnevi in budna ponoči.

Zadnji dan Aucklanda je bil precej aktiven. Po jutranjem pakiranju sva pustila kup prtljage v hostlu in se odpravila v downtown center. Najela sva kolesi in se ob obali odpeljala proti vzhodu mimo pristanišča. Cca 10 km kolesarske poti ob obali vodi preko nekaj zalivov s peščenimi plažami in pogledom proti centru Aucklanda. Prejšnji dan sva izvedela za restavracijo Riva Cafe, ki je v lasti hrvaških izseljencev in nudi dobro morsko hrano. Plan je bil, da si za zaključek potovanja privoščiva kaj dobrega za pod zob, glede na to, da naju čakata dva dneva "avionske hrane". In sva si privoščila malo ribice s krompirjem, grško solato in tortico za posladek. Pot nazaj v mesto proti vetru in s polnim želodcem je bila bolj umirjena. Ob prečkanju ulice nedaleč od pisarne, kjer sva najela kolesa, me je skoraj katapultiralo s kolesa, ker se je strgala veriga. Na srečo sem se ujel brez poškodbe in dobil drugo kolo. Po tem nisva več kaj veliko kolesarila, samo še do knjižnice, pred katero so modeli na rolkah snemali svoje trike na film.

Auckland s Sky Towerjem 
Mission Bay
O poti domov ni kaj dosti za povedat. Lovljenje enega letala za drugim, čakanje po letališčih. Za popestritev je bilo tu še 18 ur v Taipeju in brezplačen izlet v mesto, ki ga država Tajvan nudi potnikom v tranzitu. Tokrat v popoldanski verziji z istim vodnikom. Od daleč smo videli tudi njihovo najvišjo zgradbo, ki s 509 m precej prekaša tisto v Aucklandu. V letu 2004 je bila "101 building" prva zgradba na svetu z višino preko pol km. Po prijetnih 23 stopinjah v Taipeju naju je po 13. urah leta pričakalo -5 stopinj na Dunaju. Zadnji polurni polet z Adrijinim pritlikavcem je hitro minil.

Chiang Kai-Shek Memorial Hall
Longshan Temple
Taipei -  v sredini 101 building
101 building Taipei
Težko je na kratko zaključiti vse vtise in dogajanje na tem potovanju. Kar nabralo se je raznih doživetij in podob iz lepot narave dežele tam doli in malo desno. Ker sva takoj padla v domači delovni ritem, verjetno niti ne bo časa za kakšne podrobne analize. Tudi zato sem vesel, da sva se lotila pisanja tega bloga, ker nama bodo prispevki najlepši spominek iz te poti. Kak koristen nasvet za popotnike pa še sledi.

četrtek, 17. januar 2013

Lake Tekapo - Christchurch - Auckland

Od Lake Wanaka sva se preko hribovite pokrajine premaknila do še enega od prelepih jezer, ki krasijo južni otok, Lake Tekapo. Še pred njim sva upala, da ob jezeru Pukaki ujameva pogled na najvišjo goro Nove Zelandije Mt Cook ali Aoraki (3754 m). Oblaki so obsedeli ravno na mestu, kjer bi moral biti zasneženi vrh te gore. So pa barve jezera prav čarobno modre in kljub oblakom in vetru je nastalo nekaj lepih fotk. Ob jezeru Tekapo sva zopet, še zadnjič kampirala. Odlično urejen kamp s čudovitim pogledom na jezero in okoliške gore. Uspelo nama je celo speči pico in kruh v skupni kuhinji, ki je precej zasedena v tako velikem kampu. Od tu je bila le kratka pot na ravnice ob vzhodni obali. Čakal naju je še zadnji cilj na južnem otoku Christchurch.

Lake Pukaki

Lake Tekapo
O Christchurchu oz. bolje o najinem obisku Chch-ja, kot je tukajšnja okrajšava, težko napišem kaj posebnega. Lahko napišem da to mesto res nima sreče s potresi. Po že dokaj hudem potresu leta 2004 je februarja 2011 sledil še en, ki je mesto precej porušil, vsaj osrednji del mesta je prav grozljiv. 6,3 stopnje po Richterju je nekatere stavbe povsem porušilo, večinoma pa niso več primerne za uporabo. Gre za večnadstropne stavbe v centru mesta. Celotne ulice in predeli so sedaj povsem zaprti in mesto je kot izumrlo. Žrtev potresa je bilo 185, kar se ne sliši veliko, je pa to največja naravna nesreča v moderni zgodovini NZ. Sedaj so v centru zgradili manjši kompleks trgovinic in drugih storitev, ki naj bi predstavljal nov začetek. Večinoma pa po dveh letih še vedno vse ostaja nedokončano. To dejstvo naju je na večernem sprehodu od hostla Foley Towers Backpackers do centra prav šokiralo, ker nisva pričakovala, da je še vse v ruševinah. Mesto tako živi bolj okrog tega centralnega dela. Za naju pa je bilo bolj prehodna točka iz juga ponovno na severni otok. V spet deževnem dnevu sva oddala najino NisanTiido na Apex-u in z Jetstarom poletela do Aucklanda. Tokrat je šlo po urniku. Teža prtljage je bila blizu limitov, ampak je še šlo z nekaj improvizacije pri ročni prtljagi. Kakorkoli kombiniraš se ti v 6ih tednih nabere kar nekaj stvari na novo.
Vse je šlo gladko tudi z Air-busom iz letališča do BK Hostla na Karangahape Road v centru Aucklanda.

Porusen center Christchurcha
Auckland je razgibano mesto, ki ima kar 1,5 miljona prebivalcev. To praktično pomeni, da vsak tretji Novozelandec prihaja iz tega mesta. Je tudi nekakšen center Polinezije. Meni se sicer bolj zdi kot mešanica vseh možnih azijskih dežel. Na ulicah vse do centra najdeš skoraj izključno restavracije z azijsko hrano. Največ je japonskih in korejskih restavracij. Imaš pa tudi tako imenovane Food-Courte, kjer so manjše restavracije, ki imajo skupno jedilnico. Tu nudijo japonsko, kitajsko, korejsko, malezijsko, laoško, tajsko, indijsko in zanimivo tudi turško hrano, za tiste z manj globokimi denarnicami. Jedi stanejo okrog 10 NZD (6,6 €). Mesto je razdeljeno tudi na četrti, ki so že na karti zanimivo opredeljene npr. predel kjer je najin hostel se imenuje po ulici K'Road (Funky & Eclectic), potem pa so tu še Ponsonby (Boutiques & Designers), Victoria Park (Crafts & Markets), Queen Street (Souvenirs & Kiwiana), Parnell (Jewellery & Galleries) in Newmarket (Fashion & Footwear). K'Road ima kar pravo oznako, sva ugotovila že prvi večer, ko sva v bližnji kavarni Verona opazovala ulico in so naju mimoidoči presenečali s svojo opravo, izgledom, obnašanjem, plesom in petjem. Vsak je tu zgodba zase, vsi drugačni vsi enakopravni, vsaj na prvi pogled. Drugače pa je to tudi ulica polna umetnikov, posebnežev, brezdomcev, zasvojencev, prostitutk in njihovih strank, navadnih čudakov, norcev in backpackerjev :). Najina soba je dobro locirana s pogledom na K'Road in ulico Pitt Street, ki se priključi iz centra. Pod nama ja kavarna, nasproti pa Strip bar CalendarGirls. Dogajanje je prav pestro že če malo opazuješ ulico.

Pivo v Veroni
Curry v Asian food court (K'Road)
 Javni promet je odlično urejen z mrežo busov, ki dokaj pogosto vozijo v vse možne predele mesta. Imajo tri glavne krožne linije, ki ti omogočajo dokaj enostavno potovanje po mestu, tako da avtomobila niti nisva res pogrešala. Center se koncentrira okrog SkyCitiy-ja in stolpa Sky Tower, ki je z 328 m najvišja zgradba na južni hemisferi (ne vem če to res še drži). Drugi dan raziskovanja sva se povzpela na 220 m visoko ploščad, od koder imaš res super pogled na mesto in okolico. Na vrhu sem slikal skupino sezonskih delavcev iz otoka Vanuatu, ki po izgledu spominjajo na prebivalce Papue Nove Gvineje. Nekje iz tistih otokov so tudi prispeli v daljni preteklosti prvi prebivalci Nove Zelandije. "Mi imamo poletje celo leto, zato smo tako črni" se je smejal eden od njih, ki je bil najbolj pripravljen za pogovor. Delajo kot obiralci sadja in v vinogradih. Nova Zelandija jim kot verjetno vsem Polinezijcem omogoča lahko pridobitev delovne vize. V JV smeri se dobro vidi Auckland Museum, ki je poleg tistega v Wellingtonu eden večjih v NZ. Obiskala sva ga prvi dan in se spet prepustila toku zgodovine NZ, predvsem maorski kulturi in naravni dediščini, ki jo ponuja dežela.

Pogled iz Sky Towerja
Auckland Port
Most na sever

Auckland Museum
Okrasje na colnu Waka
Polinezijska maska
Queen Street
Povsem na drugi strani malo bolj ven iz mesta je živalski vrt, ki sva ga obiskala drugi dan. Zelo domiselno je urejen in včasih z ureditvami in ogradami prav odlično posnema pokrajine kjer dejansko živijo predstavljene živali. Videla sva tudi dva kiwija, ki ju v divjini med najinim potovanje, nisva uspela videti, prav tako tudi pingvine, pa še številne druge zanimive živali. Vrvežu mesta sva popoldan ušla tudi v mestno knjižnico, ki je ena najmodernejših kar sem jih videl. Auckland je navsezadnje tudi pomembno univerzitetno mesto. Ostaja nama še en dan v mestu in potem večerni polet preko Brisbana v Taipei. Od tam pa preko Dunaja na Brnik. "Aotearoa.si" še ni rekla zadnje besede, zato ostanite še naprej z nama ;).