Golden Bay - Wharariki Beach - Farewell Spit

Golden Bay naju je pričakal z grozečimi oblaki, ki so se podili od obale proti okoliškim hribom. Počasi sva se peljala ob zalivu in si popoldan našla kamp v kraju Pakawau. Medtem se je že parkrat pošteno zlilo. Vseeno sva imela kaki dve uri brez dežja, da sva postavila šotor in naredila sprehod po plaži, ki mora biti v lepem vremenu pravi raj na zemlji. V tem vremenu so se nizki oblaki praktično stikali z morjem in prav hecno je bilo hodit po plaži v kratkih hlačah, bos in v dežnem plašču. Saj ne da bi dež motil ampak tudi temperatura ni bila preveč poletna. Sosede v kampu dež ni motil. Sploh se tu ne sekirajo kaj dosti za vreme. Sledil je skoraj svetovni potop preko noči. Dež in veter sta obmetavala šotor, ki pa je na srečo zdržal. Naslednje jutro se je okrog 9ih toliko zvedrilo, da sva na hitro popokala šotor v avto. Še sreča, ker je čez pol ure spet padal dež.

Golden Bay - pogled iz sotora

Golden Bay v soncu

Še bolj proti SZ južnega otoka leži pozabljen del obale. Na jug od tu ne vodi nobena cesta. Sem se pride le po poti, ki sva jo prevozila. Colingwood je bil zadnji kraj, ki je imel manjšo trgovinico, lokal ali dva, kamp, muzej in nekaj hiš vzdolž obale. Po tem sva peljala po vedno ožji cesti in na koncu še nekaj km po makadamu. Prav na koncu makadama leži kemp ob Wharariki Beach.
Malo nabrkljani Nemec nama je pokazal kje lahko postaviva šotor. Tudi ta kamp je bil poln Nemcev. Ti so lahko rečem okupirali NZ. Vsi kempi in hostli ter vsi turistični kraji so jih polni. No Matias (Mati) naj bi pomagal pri vodenju kampa. Ne da ni bil učinkovit, žal je bil precej majav skoraj ob katerikoli uri, malo bolj razumljivo ob koncu dneva. Je pa prijazno pomagal vsem in bil skrajno olikan tudi v svojem stanju. Sosedje so bili obvezna nemška družina z dvema kombijema, s katerima so popotovali okrog in angleško argentinski par s sinom. Izkoristila sva suho pavzo in takoj obiskala Wharariki Beach. Noro lepa plaža z velikimi skalnimi gmotami, ki jih je izoblikovala voda. Te ob oseki obležijo na peščeni plaži, ob plimi pa so zanimivi otočki tik ob obali. Videla sva osamljenega tjulnja, ki je počival na plaži in le leno odganjal muhe z občasnim zamahom svoje plavuti. Nekaj več lepot nama je plaža razkrila na silvestrovo, ko sva jo obiskala preko druge poti skozi zelene pašnike mimo dveh manjših jezer. Svet, ki ga lahko le raziskuješ in se neprestano čudiš lepotam, ki jih lahko ustvari narava.

Farwell Spit je precej nenavadno ime. Nisva še raziskovala dejanskega pomena. Za pešačenje je na voljo le 4 km od skupno 35 km deloma poraščenega peščenega jezika, ki se zažira v Tasmansko morje v obliki kiwijevega kljuna. Od parkirišča kjer sva srečala rdeče avtobuse, ki vozijo na takoimenovane eko ture, sva odpešačila ob plaži. Želela sva prehodit eno od krožnih poti, da bi videla tako del Farwell Spita ob Golden Bayu kot del ob obali na drugem koncu. Malo predaleč sva šla po samotni plaži in naletela na neprijeten pogled na mrtvega delfina (mogoče manjšega kita) in malo kasneje na še enega, definitivno kita. Neprijeten pogled na razpadajoče živali, ki jih je odvrgla plima in vonj, ki ga res težko preneseš. Opomin, da je narava vedno boj in da ni vse le lepo. Raje sva obrnila in potem res naredila prav prijeten krog po odprtem delu Farewell Spita.

Farewell Spit

Old Man`s Head

Bus, ki vozi po plazi do konca Farewell Spia

Silvestrovo ni bilo nič kaj posebnega v smislu kot ga pričakujemo običajno pri nas. Nobene posebne evforije, preobloženih miz in prepolnih kozarcev. Bil pa je res čudovit dan, za katerega bi z lahkoto zamenjal katerokoli silvestrovo do sedaj. Obisk svetilnika in pogled na Farwell Spit, skalo z imenom Old Man's Head, okoliške pašnike in razgibano obalo. Obisk Wharariki Beach ob oseki. Potepanje med skalnimi otoki, v katerih so izdolbene jame ali celo tuneli. Pisane barve skal, peščenih nanosov, zelenja. Kava in korenčkovo pecivo v kavarni iz kampervena. Kozarec piva ob slovesu dneva. Polna luna in zvezde posejane na čisto drugih delih neba kot običajno, ob slovesu starega leta. Midva sva že v 2013. Jutri, ko bova to upam da uspela objavit, bova že na poti proti jugu, medtem ko boste vi še odštevali zadnje ure. Vsem želiva zdravo, veselo in srečno novo leto!

Nelson - Abel Tasman - Golden Bay

(27. - 29. dec. 2012)

Nelson

Meti in Sergio sta prespala v svojem Toyotadomu, midva pa zaradi deževne noči v hostlu v Kaikouri. Zjutraj smo si naredili močan zajtrk v tamkajšnji kuhinji, Metin pate iz avokada, oljčnega olja in soli je bil res božanski. Pa smo pričeli pot proti severu. V Nelsonu nas je namreč čakala Metina prijateljica Petra, s katero sta nekaj mesecev delali skupaj ob jezeru Tekapo.

Slabih 30 km iz Kaikoure te rumeni znak ob obalni cesti opozori, da bodi pozoren na tjulnje ob cesti. Potem pa v tipičnem novozelandskem slogu sledi rjava tabla "Fur seals colony 400 m on the left". Nisem mogla verjeti, upala bi si trditi, da jih je več kot sto poležavalo na skalnati obali. Od novembra dalje se namreč rojevajo mladički, potem jih mamice hranijo na tej obali, očetje pa so varuške, ko gre mama na lov. Med tjulnji tukaj na južni hemisferi velja, da samice lahko izbirajo kdo bo njihov partner, na severni hemisferi pa on izbere svoj harem :). Med tjulnji se menda opazi največjo razliko med spoloma med sesalci, saj je samec (zraste do 2,5 m) lahko tudi do petkrat večji kot samica. On je bolj kosmat, dame pa imajo gladkejšo kožo. Tukaj je njihov jedilnik kar raznolik, ker poleg lignjev in pingvinov lovijo tudi ptice. Tjulnji so na lovu za hrano tudi do nekaj tednov, potem pa morajo nujno počivat na obalo. So dobri potapljači, plavajo do slabih tristo metrov globoko. Malčki so se igrali, lezli do staršev, vriskali. Tjulnji lezejo po vseh štirih plavutih, pomagajo pa si tudi z glavo, ob katero se oprejo z vso svojo silo. Ko bodo malčki marca dovolj močni, jih bodo starši odpeljali do tolmunčka ob bližnjem slapu Ohuku in jih učili plavati. Pojma nimam koliko časa lezejo do tja, mi smo do slapa hodili kakih 10 min.

Do Nelsona je pot vodila čez hribe, mene je topel sonček za nekaj časa odnesel v sen, Martin pa je vozil. M&S Toyotadom naju je pridno dohajal. Po spustu smo končno prispeli do znaka, ki je oznanjal omejitev hitrosti 50 km/h in pričetek mesta. Naš prvi postanek je bil v lokalni knjižnici, da smo se lahko "priklopili" in prebirali kaj je novega na medmrežju, kakšno je vreme in če nam je kdo izmed vas pisal :). Tega se vedno veseliva brat :). Petra nas je prišla pozdravit in nam razložila kje trenutno živi. Ulica Brooks je tisto kar smo morali najti in nastanitev je bila več kot prijetna. Topel tuš, zelenjavna juhica s stročnicami, ki smo jo nastavili na slow cooking ter Petrin nepozabni grenivkin sok. Grenivke je nabrala pod drevesom na vrtu. Sanjsko! Pozna večerja, nasmejan klepet do zgodnjih jutranjih ur in kakšen na zdravje, pa smo lepo popadali v postelje. Midva sva spala kar v vrtni utici!

Drugi dan sva po jutranjem obredu, kosmičih z jogurtom in čaj, zavrtela pedala in odšla na kratko raziskovanje mesteca s kolesi. Queen's Garden, Trafalgar Street, I-site in postanek v lokalni pekarni. Dobila sva tudi ves potreben material za park, v katerega sva se odpravljala popoldan. Po povratku do Meti, Sergia in Petre smo še spili kavico, poklepetali s Keti preko skypa, nato pa sva se poslovila in odpravila proti Abel Tasmanu. Lepo je bilo v razširjeni družbi zadnje dni. Gracias M&S, pa predvsem tebi Petra za streho nad glavo, gostoljubnost, vse te nore zgodbe in darilca! : D

Abel Tasman

Nova Zelandija slovi po t.i. "Great Walks", velikih pohodih ali kot pravijo tukaj trekingom, "tramping". Večina znanih se nahaja tukaj na južnem otoku in včeraj sva v drobtinicah raziskovala Abel Tasman NP. Iz Nelsona se potuje do polotoka, kjer se park nahaja, slabo uro. V kraju Marahau sva nabavila hrano za dva dni, ker so mesteca severno od rezervata manjša, pa še prazniki se približujejo. V teh parkih se dela večdnevne pohode, midva sva se odločila priti samo do Apple Bay zaliva, ki naj bi bil oddaljen poldrugo uro hoda. Tako sva hodila slabe tri ure. Abel Tasman je znan predvsem po obmorski pohodni poti, lahko pa se ga vidi tudi s kajakom ob obali. Močvirnat zaliv ob pričetku je poln tisočerih luknjic, v katere se ob tvojem prihodu skrivajo mali rakci. Med zaplatami morske trave pa se skrivajo malim kokoškam podobne ptice, ki stečejo na odprto, kot pobiralci teniških žogic, samo da verjetno vmes poberejo kakega rakca in se skrijejo v naslednjo gmoto trave. Že cel dan je bilo kljub obetavni napovedi nesramno oblačno, naju pa je ravno ob pričetku sprehoda fino "namočilo". Midva v pohodnih čevljih, softshellih in dežnem plašču s kapucami, nasproti pa nemalokrat v kopalke ogrnjeni premočeni bosi ljudje, ampak vedno z nasmenjanim pozdravom. Krasno. Malo sva si zapela, stresla kako na najin premočen račun in nekvalitetne dežne plašče, pa je bilo. Po povratku, nova misija. Iskanje prenočišča.

Golden Bay

Da prispeš na severni del parka, moraš zaviti na edino cesto, ki ga obvozi čez hribe po levi strani. Megla, tako gosta kot tista nekdaj ljubljanska, dež in skorajda nobenega prometa nasproti, nama je dalo misliti da se res odpravljava na konec sveta. Največje mesto tukaj je Takaka. Lekcija, ki sva jo včeraj zvečer osvojila pa je, da morava najti prenočišča ob zgodnjih večernih urah. Po pregledu nekaj kampov, hostlov in parkirišč sva končno našla še prost kamp. Gospod je izgledal kot iz Teksasa, nama pa je v polnem kampu, verjetno po naključju, uspel uredit mesto pod drevesom. Ko sva postavila šotor, je šlo že proti deseti zvečer. Skuhala sva si še večerjo in ko sva popadala na udobno blazino, je pričelo deževati. Kaka sreča kljub vsemu. Kot zvečer, sva se tudi zjutraj zbudila v suhem šotoru, saj mu je drevo dajalo prijetno zavetje.

Zjutraj sva malo poležala, sedaj pa v obmorski vasici Pohara na severnih obronkih Abel Tasmana lenariva na plaži. Sicer imam na sebi kapo in velur, ampak je več kot prijetno. Martin pa je tudi ravnokar prebral "Roman za ženske" :). Golden Bay, prihajava! Samo še malo boljše vreme, kot baje prihaja za en teden, bova rabila, pa bo ;).

Sperm Whale - Kit glavac

Akaroa - Kaikoura

Akaroa

Po jutranjem poletu v Chirstchurch in prevzemu avtomobila na Apex-u sva bila zopet na poti. Novih 120 km po levi proti Akaroi. Veselila sva se že srečanja z Meti in Sergiom in sončnega dneva, ki naju je spremljal na poti. Po vzponu po ovinkasti cesti se pred nama odpre pogled na zaprt zaliv v bližini Akaroe. Bogati odtenki vseh možnih modrih barv vode v zalivu obkroženi z odtenki zelene na pobočjih. Od Akaroe še kakih 5 km po ovinkasti cesti visoko v hrib nad zaliv in prispela sva praktično na konec sveta - Onuku Farm Hostel. Res nora okolica za praznovanje božiča. Malo sva se nastanila in ko sem šel prečekirat če sta M in S že prišla, zagledam njun kombi in potem Meti. Za Keti moram napisat, da je bilo srečanje "kar v redu", da ne bo zamere;). Drugače pa me je stisnla, da so mi skoraj rebra popokala. Božična večerja je bila mesno obarvana, od pikantnih klobasic do odličnih govejih zrezkov. Za sladico pa pavlova - tradicionalna božična torta. Po grlu je šlo tudi nekaj piva.

Bozicna kuhinja v Onuku Farm Hostel

M&S Toyota Home

Meta & Sergio

Naslednji dan pa zgodaj zjutraj v akcijo. S kajaki smo se podali v zaliv na ogled ene izmed ogroženih vrst delfinov - Hektorjev delfin je najmanjša vrsta delfina. To je res enkratno doživetje. Delfini so nas sprejeli medse in se igrali med našimi čolni. Veselilo jih je moje hitro veslanje in vedno sem imel na koncu čolna vsaj kakega spremljevalca, ki se je igrivo premetaval po vodi, kot bi hotel reči, je to vse kar zmoreš. Občasno so pomolili svoje glave iz vode za vdih in to celo čisto ob kajaku. Po dveh urah na vodi so nas spremili vse do plaže. Ob plaži pa smo občasno videli še delfinko z mladičem, ki se je držala plitvejše vode. Noro dopoldne je zahtevalo svoj davek in kratko siesto po kosilu. Zvečer pa vzpon nad zaliv. Super svetloba za fotografiranje in pogled na celoten zaliv in naprej na odprto morje. Božič v Akaroi bo ostal vedno v spominu.

Hektorjev delfin

Kajakaska odprava

Nad zalivom

Kaikoura

Vreme se je skisalo, kljub temu pa sva zjutraj odrinila do Kaikoure. Razdalja niti ni tako nedolžna, predvsem zaradi ovinkaste ceste in dežja. Zjutraj sem poklical v Kaikouro in vprašal glede razmer, zaradi rezerviranega izleta na ogled kitov glavačev. "On your own risk" je bila jedrnata telefonistka. Lahko bi odpovedal ali prestavil, ni problema v glavnem. Proti Kaikouri bi šla v vsakem primeru. Malo pred dvanajsto sva bila v mestecu tik ob obali. Pihalo je, valovi so bili veliki. Na parkirišču sva na hitro pomalicala kruh in tuno iz konzerve. Kot se je izkazalo to ni bila ravno dobra poteza. Pred odhodom ladje sva vzela v trgovini s spominiki, poleg prodaje vstopnic, še tableti proti slabosti. Z avtobusom smo se odpeljali na kratko pot do pristanišča. Ladja ali bolje rečeno ladjica oz. nekakšen pol gliser sprejme 48 potnikov. Bili smo polno zasedeni. Že odplutje iz pristanišča je bil pravi rodeo. Morje je bilo res divje. Po kake pol ure smo imeli srečo in naleteli na kita glavača na površini. Ravno je veselo polnil svoja gigantska pljuča za nov globokomorski potop.

Ob tem delu obale so kiti glavači tako pogosti, ker je že slabo miljo od obale prelom ki globino morja poveča iz 200 na 1600 m. In te globine so idealne za prehranjevanje te vrste kitov. Glavači so rekorderji po času, ki ga lahko prebijejo pod vodo (tudi do 2h in 15 min) in globine potopa (celo do 3600 m globoko). Iz vode ob dihanju gleda le ena tretjina kita, pravzaprav le glava, pa že ta je tako ogromna, da lahko samo strmiš. Glavači dosežejo do 20 m v dolžino in do 65 ton. Ob vsakoletnih migracijah preplavajo kar preko 11.000 milj iz severnega Beringovega morja v te vode v okolico Kaikoure. Tu se zadržujejo večinoma samci, kajti samice imajo rajši toplejše vode. V globinah se kiti glavači prehranjujejo tudi z globokomorskimi orjaškimi lignji. Te skrivnostne živali dosežejo s svojimi lovkami tudi do 20 m. Enega redkih ujetih primerkov v posebni tekočini razstavljajo v muzeju "Te Papa" v Welingtonu. V glavi imajo kiti glavači poseben organ napolnjen z olju podobno tekočino, ki jim omogoča hitre potope in povratke na površino. S pomočjo tega organa tudi prenašajo visoke pritiske na velikih globinah. Zvoki, ki jih oddajajo so najglasnejši kar jih lahko povzroča živo bitje, do 250 decibelov. Uporabljajo jih kot sonar, da zaznajo plen in druge živali v globinah. Tudi zobje so posebnost, dolgi do 39 cm, prirastejo vsako leto v debelino in ob prerezu zoba se vidijo obroči prirasta kot letnice pri drevesu. Tako lahko tudi določijo starost kita.

Glava kita Glavaca

Repna plavut

 Ob močnem zibanju sem še uspel poslikati kita, ko se je odločil za potop in pokazal iz vode svojo repno plavut. Ob nadaljevanju vožnje pa je bilo zibanje že bolj neugodno za moj želodec in ribice iz konzerve, ki sem ji pomalical malo pred tem. Vse bolj jih je mikalo, da bi tudi one prišle pogledat morje :). Do konca vožnje smo videli kita še enkrat, ko se je po 45 min vrnil ponovno napolnit pljuča. Videli smo tudi cel kup morskih ptic. Jaz sem vseskozi koncentrirano zasedal na sedežu z vrečko v roki in prepričeval ribice v želodcu, da zunaj vendarle ni tako prijetno. Uspelo mi je z malo muke obdržati obrok v želodcu. Maja se je izkazala kot bolj primerna za mornarja, tako da je v drugo dobila nalogo, da ujame potop kita v objektiv. Pestra izkušnja, ampak ko to pišem že lahko potrdim, da je bilo vredno matranja. Po 5 min na kopnem mi je že pasala sladica (tim tam čokoladni poškoti).

Po izletu smo se v živahni gostilni v mestu ponovno dobili z M in S. Zunaj je scalo, mi pa smo v prijetni debati obdelali dogajanje na opazovalni kitolovki. Kasneje smo se odpeljali še do kolonije tjulnjev v bližini. Večerja je bila vegetarijanska. V skupni kuhinji hostla Dusky Lodge smo skuhali Pasta a la Norma in za sladico jagode in bonbonjera. Prijetno smo zaključili dan. Skupaj nadaljujemo pot proti severu južnega otoka do Nelsona. Uživajte zadnje dni v letu.

Od Martinboroughova do Wellingtona

Martinborough

Iz Hawere in čarobne plaže Waihi Beach Reserve sva se odpravila proti mestu Martinborough, ki slovi po vinogradništvu in še posebej vinu Pinot Noir. Zjutraj je prijetno pihljalo, tako da se nama je šotor lepo posušil. V campu Holiday Park očitno nekaj ljudi kar živi v svojih campervanih. Sklepam predvsem po pajčevinah, ki so se nahajale med brisalci, vetrobranskim steklom in ogledali predvsem enega vozila, na katerem je v mavričnih barvah vijugal napis "Te Anau". Mesto, ki ga bova na južnem otoku obiskala tudi midva čez kakih 14 dni. Naokoli je v campu stikal tudi nek posebnež, gospod, ki mi je rekel da je na obisku pri vnukih in me hitro popravil pri moji izgovorjavi imena za vulkan Taranaki. " Ej punca, to ni Taranki, to je Mt Edmont. Ne vem zakaj hudiča uporabljajo to f.. maorsko ime!" :) Sem se takoj spomnila na komad od lokalne skupine, ki sva vam jo že omenjala, The Flight of the Conchords in njihovo pesem Albi ( The rasist dragon) ;) Na dan odhoda sva bila ravno na zajtrku, ko je spet prišel mimo, nekaj mrmral in gledal po pultu in naokoli, nazadnje pa v hladilnik. Potem pa je v zadregi povprašal, če je tisti veliki polni lonec najin? Pa sva povedala da ne. Tip je še nekaj zapisal v knjigo gostov in jo z napisom na kratkih hlačah "Babe magnet" nerodno popihal ven iz kuhinje. Spogledala sva se in smejala, očitno je "dec" hotel suniti kako fajno "šeflo" hrane iz hladilnika, pa ga je najina prisotnost presenetila.
Dan je bil lep, sonce naju je zopet spremljalo. Odpravila sva se po zahodni obalni cesti in po dobri uri prispela v večje mesto Wanganui. Nekdanja vas je bila maorska, v sredini 19. stoletja pa so sem začeli naseljevati koloniste. Ko je evropskim priseljencem (pukeho) primanjkovalo primernega ozemlja v Wellingtonu so odprli novo kolonialno mesto prav tukaj. Lega mesta je bila več kot primerna, saj je ležalo ob koncu vodne avtoceste. Nedaleč od mesta se reka Whanganui po slabih 300 km namreeč izliva v Tasmansko morje, plovna pa je kar polovico svoje poti in baje se da to razdaljo lepo prevoziti tudi s kanuji v petih dnevih. Čez mesto sva se zapeljala po znameniti Victoria lane, ki nosi ime po prejšnji kraljici. Na hitro sva se zapeljala tudi do hriba čez reko, potem pa jo že veselo mahnila proti "mestu Martina". Na poti sva se zapeljala preko največjega prometnega vozlišča na južnem delu severnega otoka, Palmerston North. Čeprav je večina pokrajine Nove Zelandije kmetijska, sva sedaj po besedah vodiča prihajala med farme govedi in ovac. V mestu se menda nahaja tudi največja novozelandska univerza. Najino pot so začenjali spremljati dolgi beli oblaki, cesta pa se je pričela počasi in vijugasto dvigovati. Tu se namreč stikata dve gorski verigi, Ruabine in Tararua, razdvaja pa ju globoka soteska Manawatu, ob kateri sva se ustavila in naredila prijeten sprehod po tamkajšnjem gozdu. Ta je bil že bolj podoben našim gozdovom, veliko je bilo bukve. Kosmatinastih dreves, ki sva jih požirala z očmi v osrednjem in zahodnem delu otoka, ni bilo več.
Pokrajina gričkov Wairarapa se je z vrha gorskega predela lepo videla in po spustu, sva oplazila tudi tukajšnje največje mesto, Masterton. Mesto slovi po poletnem festivalu balonarjev in največjem tekmovanju v britju ovac, festivalu Golden Shears. Festival organizirajo od četrtka do prve sobote v marcu vsako leto in je celo eden največjih v svetovnem merilu. Verjetno bi bilo zanimivo videt tisto goro pobrite volne, karte pa so tako ali tako razprodane za eno leto vnaprej. V mestu sva opravila še nekaj nakupov, nato pa sva po pol ure vožnje končno prispela v Martinborough. Za nama se je na nebu razgrnila temno siva zavesa. Veter je začel sumljivo pihljat. Zaradi morebitnega dežnega scenarija in male razlike v ceni sva se odločila da v lokalnem Holiday Top 10 Parku tokrat ne kampirava, temveč vzameva ljubko kočaro. Vsa nova in elegantna. Lagala bi, če rečem da mi ni pasalo spat v "tapravi" postelji. Ker so ptički še prepevali, sva sklepala da dežja še ne bo. Tako sva imela končno pravi pralni dan, oblačila pa so se skorajda posušila na žvižgajočem vetru. Ker center ni bil daleč proč, sva se ob sončnem zahodu odpravila na en glaž lokalnega vina. Svetloba zahajajočega sonca je bila res dramatična, saj so se oblaki razgrnili ravno na pravem mestu. in ves obok sivine se je odel v zlato-oranžne odtenke.
Pinot Noir sva poizkusila na glavnem mestnem trgu. Izbrala sva vino meseca "John Henry" kleti Hudson in "Runholder" iz kleti Te Kairanga. Boljši je bil zadnji. Zanimivo, da nobeno od vin v trgovini, niti v baru ni imelo plutovinastega zamaška. Vsi zamaški so na navoj. Odcapljala sva domov, preizkusila še kozarec Noirja, ki sva ga kupila v trgovini poprej in še en dan se je prijetno zaključil.

Wellington

Wellington, prestolnica kulture! V mesto sva se odpravila preko gorskega dela Tararura. Kakšna mistika je to bila, vsa pokrajina je bila ogrnjena v meglo. V mestu sva se malo igrala z enosmernimi. No, pravzaprav one z nama, ampak nama je uspelo najti hostel. Po dveh tednih potovanja sva oba po molčečem sprehodu naenkrat pogodrnjala, da so mala mesta super. Ampak s takimi mislimi naju je Wellington lahko samo še navdušil in nič drugega! Galerije in muzeji so večinoma zastonj. Po i-site-u sva obiskala sosednjo galerijo sodobne umetnosti. Odprava na otok Kermandek SV od severnega otoka je s pomočjo ekološko zavednih umetnikov v letošnjem letu ustvarjala zanimive umetnine. Odprava je v galeriji lepo ponazorjena tudi s fotografijami same poti. Vsak umetnik je to odpravo na skorajda nedotaknjene otoke dojemal po svoje in vse to družbeno kritično izrazil bodisi v skulpturi iz ribjih konzerv ali pa na slikarijah ki pozivajo politike k večjemu izvajanju obljub, ki so jih dali v času volilne kampanje. Predvsem pa so se lotili tematike kitolovcev.

Sledil je sprehod po obalnem delu pristanišča. Mesto je polno skulptur, ki so večinoma narejene kot reciklaža ne-več-rabljenih materialov. Kot material je največkrat uporabljen les. Čez leseni most, ki je dostopen le za pešce, sva se odpravila preko Civic Square-a do res dobro urejenega Narodnega muzeja Te Papa Tongarewa. Štiri nadstropja s stalno postavitvijo in še dva z začasnimi umetnostnimi razstavami. Najboljše od vsega je, da se začne z naravno zgodovino in tematiko štirih elementov, ki so osnova za nastanek in podobo sodobne dežele. V tretjem in četrtem nadstropju sta predstavljeni človeški posegi in posledice tega. Flora, favna, Maori in pakekoti, vse v najsodobnejši interaktivni obliki, obogateno z zvočnimi in video posnetki in domiselno raztavljenimi eksponati. Potem pa je tu še touch screen, hologram in še kaka pogruntavščina, ki ti pozornost pridno drži v budnem in radovednem stanju. Seveda si celega muzeja v enem popodnevu nisva uspela pogledat. Zvečer se je vreme lepo zjasnilo, zato sva dan zaključila s sprehodom po Botaničnem parku, ki se je nahajal kakih 20 min od najinega hostla. V njem so predstavljene endemične vrste in zbirka rastlin, kot npr. prelep rozarij. Cvetoče novozelandsko božično drevo pohutukawa je bilo vidno na vsakem koraku. Prijetne jase, igrišče za otroke, kjer so se lahko celo zajlali ( za naše razmere bi bila že njihova gugalnica verjetno nevarno okolje za otroka, tukaj pa imajo od plezalne pajčevine, visokih toboganov.. pa otroci neizmerno uživajo! ). Sprehod je prijetno raztegnil mišice, ki jih malo bolj ob čutiva od sprehoda na vulkan. Še večerja, nato pa sva kar hitro popadala v postelje.

Naslednji dan sva se najprej odpravila na ogled stare katedrale sv. Pavla, ki je vsa zgrajena iz lesa in posnema gotski stil. Gre za eno najstarejših ohranjenih stavb, katere nastanek sega v prvo polovico 19. stoletja. Potem nova katedrala in končno vodeni ogled novozelandskega parlamenta. Kompleks sestavljajo najstarejša stavba parlamentarne knjižnice, stavba parlamenta in pisarne ministrstev, ki se v vertikalni smeri nahajajo v najmlajši stavbi. Le to zaradi oblike imenujejo kar "beehive". Nekdanjo odprto dvorišče pa so preuredili v prijetno galerijo, ki predstavlja kozmogonijo ali nauk o nastanku sveta v podobah maorske mitologije. Zelo prijeten vodnik, pa še prijetno se je bilo potepati po teh prostorih na nedelavnik.

Sledil je zabaven nedeljski sprehod po obalnem delu pristanišča, ki nama je bil še neznan. Krasno je, ker si na tem sprehajališču ljudje lahko izposodijo kajak, kanu, rolerje, skirce ali pa se naplezajo na skalni steni, ki jo ta največji športni center nudi poleg vsega naštetega. Midva sva bila po kosilu malo lenobna, tako da sva si našla primerni klopci v zavetrju in se lotila "people watching-ga"! :) Kolk fajn! Pa še simpatična glasbenika švicarsko-francoske naveze sta nama začela igrati Amelie praktično pred nosom. Ne moreš da verjameš, da je med vsemi mimoidočimi kar naenkrat izstopil močan glas: "U životu trebaš da radiš ono što voliš! Kako i tvoja mama, ona tako uživa u tome što radi!" Z Martinom sva oba molče hitro našla glavnega govorca. Šlo je za dolgolasega simpatičnega gospoda v srednjih letih, ki je krilil z rokami in sinetu nekje 13-ih let predajal nauke življenja. Saj ne da je sine s sabo vlačil eno veliko kišto pojmanimamčesa in se kar mučil ob tem. Je pa poslušal molče in z velikimi razprtimi očmi. Lepo sva se nasmejala, pa ob kakem drugem tudi. Zabavni in posebni smo prav vsi. Bavarske klobasice, italijanski Limoncelo in še precej lokalne obrti in umetnosti na nedeljskem "Made in New Zealand" marketu so nama dali vedeti, da ta dežela z veseljem sprejme skorajda vsakogar. Presenetljivo veliko je azijskih imigrantov. Sledil je še en zalogaj nacionalnega muzeja, potem pa priprave za pot na južni otok. Neverjetno je, da nama je uspelo vse spakirati v začetno stanje, še posebno zato, ker imava nekaj na novo pridobljenih "zakladov".

Vstala sva pred peto, uspešno vrnila avtomobil na pravi parking in se vkrcala na letalo. Let je trajal nekaj manj kot uro, zaradi zamude smo sicer prispeli nekoliko kasneje. Tako da JA! Danes je prvi dan na južnem otoku! :) Nakupila sva že vse za žar za predbožični večer. Danes je namreč dan, ko končno spoznam še zadnjo Martinovo sestično Meti in njenega Sergia :) Lep dan, Akaroa, kjer se bomo zdaj za dva dni ustalili, pa.. iiiii, čarobno!!! Več o današnji poti in kraju pa naslednjič. Lep In miren Božič vsem vam! Pozdrave od obeh! Misliva na vas! Lubčke.

Forgotten Highway - Stratford - Mt Taranaki - Hawera

Forgotten Highway

Turangi sva zapustila po dopoldanskem obisku knjižnice. Upoštevala sva nasvet starejšega gospoda na recepciji Extrem Backpackers hostla in izbrala precej posebno pot, ki ji pravijo Forgotten Highway. V bistvu ne gre za avtocesto, ampak čisto običajno ovinkasto novozelandsko cesto, ki pelje preko 4 sedel, mimo številnih pašnikov in redkih hiš. Cesta je speljana tam, kjer je včasih potekala stara maorska steza in nato trgovska povezava z zahodno obalo. 150 km boja človeka z naravo. Vmes ni nobenega omembe vrednega kraja, razen manjše samooklicane avtonomne republike Whangamomona. 12 km ceste je še makadam. Pokrajina pa res čudovita. Še lepši bi bili pogledi, če ne bi skoraj ves čas vožnje pršelo iz neba.

Stratford

Malo pred Stratfordom se je začel kazati pas modrine v daljavi. Dež je ponehal in kar naenkrat sva jo zagledala Mt Taranaki ali Mt Egmont. Vulkan, ki je nazadnje izbruhnil leta 1775, je res kot narisan ležal za mestom kot bi bil na dosegu roke. Navidez okorna gora je visoka 2518 m. Prva postojanka je bil t.i. i-site oz. informacijska točka. Te v NZ najdeš skoraj v vsakem kraju in so res odlično založene z brezplačnimi brošurami, zemljevidi in so najboljši vir informacij. Dobila sva priporočila za krajše ture in usmeritev do kampa. Naslednje tri noči prvič na NZ tudi kampirava. Popoldan sva izkoristila za prvo krajšo krožno turo ob reki do tolmunov in potem še do slapu pod Mt Taranaki - Dawson Falls. Najvišji slap v NZ visok 18 m.

Mt Taranaki - Mt Egmont

Mt Taranaki - vrh

 Mt Taranaki

Naslednji dan sva bila zgodnja pri podiranju šotora in zajtrku. Odpravila sva se na malo daljšo turo pod vrh vulkana Mt Taranaki na Fanthams Peak/Panitahi in do Syme Hut, kočo na planoti pod kraterjem Mt Taranakija.
Pot je peljala od izhodišča v bližino slapa Dawson Falls preko gostega z mahom in lišaji poraščenega gozda. Po kaki uri hoje se je gozd prevesil v nižje grmičasto rastje in vroče dopodlansko sonce naju je pošteno zagrelo. Na tem mestu je tudi spominska plošča Sir Edmundu Hillariju in njegovemu Nepalskemu šerpi, ki sta leta 1953 prva osvojila Mt Taranaki. Ta dva sta tudi prva stopila na najvišjo goro sveta Mt Everest. Gora je po vročem soncu pokazala zobe in vzpon je postajal vse strmejši, vse do zadnjega melišča, ki je že nakazovalo vrh. Maji je razgled že ustrezal, mene pa je želja po vrhu gnala po drsečem melišču proti robu. Kot se je izkazalo tu še ni bil vrh. Še nekaj malega vzpona in potem čez vrh in po ravnini do manjše kočice na planoti Syme Hut. Do sem so že segali snežni jeziki z vrha vulkana, tako da sem bil deležen novozelandskega snega. Povratek navzdol po melišču mi je napolnil čevlje z vulkanskim drobirjem. Najine noge so bil že precej tresoče ob povratku na parkirišče. Hribovska forma pač še ni čisto ta prava. Sva pa zadovoljna s treningom za treking na južnem otoku.

Dawson Falls

Podokarp forest

Po nestetih lesenih stopnicah

pobocje vulkana

vrhnji krater

Fanthams Peak

Hawera

Po dopoldanskem vzponu na obrobje vulkana, sva popoldan počasi odvozila proti zahodni obali do mesta Hawera. Postavila sva šotor v edinem kampu v mestu in se okrepčala s pošteno porcijo pašte. Nato pa plaža ob Tasmanskem morju. Kar na slepo sva jo našla le par km stran. Čudovita plaža v Waihi Beach Reserve s črno mivko in okroglimi kamni pod klifi iz plasti peščenjaka in gline. Valovi Tasmanskega morja, manjši potočki, ki se izlivajo v morje, naplavljen les, nora svetloba popoldanskega sonca. Preživela sva nekaj lepih uric na plaži, spoznala hobi ribiča, sicer srednješolskega profesorja fizike, priseljenca iz Fidžja. Ravno med našo debato o Sloveniji in Fidžiju je iz morja povlekel prvo ribo, ki naj bi bila znak, da prihajajo večje ribe. Tudi ta ni bila majhna za naše Jadranske standarde. Dan se je zaključil s padcem sonca v Tasmansko morje. Ni bilo težko zaspat po takem dnevu.

Ribic (priseljenec iz Fidzija)