Auckland in pot domov

Sicer je po nepisanem pravilu na vrsti Maja, da napiše kaj o tem, a jo vrtinec delovnih in ostalih obveznosti precej ovira, zato se bom potrudil jaz. Sva namreč že dobre tri dni doma in tako imenovani "jet leg" nama povzroča težave kot še nikoli prej. Zaradi hitrega preleta številnih časovnih pasov sta najini telesi malo pomešali notranje ure in sva še vedno zaspana podnevi in budna ponoči.

Zadnji dan Aucklanda je bil precej aktiven. Po jutranjem pakiranju sva pustila kup prtljage v hostlu in se odpravila v downtown center. Najela sva kolesi in se ob obali odpeljala proti vzhodu mimo pristanišča. Cca 10 km kolesarske poti ob obali vodi preko nekaj zalivov s peščenimi plažami in pogledom proti centru Aucklanda. Prejšnji dan sva izvedela za restavracijo Riva Cafe, ki je v lasti hrvaških izseljencev in nudi dobro morsko hrano. Plan je bil, da si za zaključek potovanja privoščiva kaj dobrega za pod zob, glede na to, da naju čakata dva dneva "avionske hrane". In sva si privoščila malo ribice s krompirjem, grško solato in tortico za posladek. Pot nazaj v mesto proti vetru in s polnim želodcem je bila bolj umirjena. Ob prečkanju ulice nedaleč od pisarne, kjer sva najela kolesa, me je skoraj katapultiralo s kolesa, ker se je strgala veriga. Na srečo sem se ujel brez poškodbe in dobil drugo kolo. Po tem nisva več kaj veliko kolesarila, samo še do knjižnice, pred katero so modeli na rolkah snemali svoje trike na film.

Auckland s Sky Towerjem 

Mission Bay

O poti domov ni kaj dosti za povedat. Lovljenje enega letala za drugim, čakanje po letališčih. Za popestritev je bilo tu še 18 ur v Taipeju in brezplačen izlet v mesto, ki ga država Tajvan nudi potnikom v tranzitu. Tokrat v popoldanski verziji z istim vodnikom. Od daleč smo videli tudi njihovo najvišjo zgradbo, ki s 509 m precej prekaša tisto v Aucklandu. V letu 2004 je bila "101 building" prva zgradba na svetu z višino preko pol km. Po prijetnih 23 stopinjah v Taipeju naju je po 13. urah leta pričakalo -5 stopinj na Dunaju. Zadnji polurni polet z Adrijinim pritlikavcem je hitro minil.

Chiang Kai-Shek Memorial Hall

Longshan Temple

Taipei -  v sredini 101 building

101 building Taipei

Težko je na kratko zaključiti vse vtise in dogajanje na tem potovanju. Kar nabralo se je raznih doživetij in podob iz lepot narave dežele tam doli in malo desno. Ker sva takoj padla v domači delovni ritem, verjetno niti ne bo časa za kakšne podrobne analize. Tudi zato sem vesel, da sva se lotila pisanja tega bloga, ker nama bodo prispevki najlepši spominek iz te poti. Kak koristen nasvet za popotnike pa še sledi.

Lake Tekapo - Christchurch - Auckland

Od Lake Wanaka sva se preko hribovite pokrajine premaknila do še enega od prelepih jezer, ki krasijo južni otok, Lake Tekapo. Še pred njim sva upala, da ob jezeru Pukaki ujameva pogled na najvišjo goro Nove Zelandije Mt Cook ali Aoraki (3754 m). Oblaki so obsedeli ravno na mestu, kjer bi moral biti zasneženi vrh te gore. So pa barve jezera prav čarobno modre in kljub oblakom in vetru je nastalo nekaj lepih fotk. Ob jezeru Tekapo sva zopet, še zadnjič kampirala. Odlično urejen kamp s čudovitim pogledom na jezero in okoliške gore. Uspelo nama je celo speči pico in kruh v skupni kuhinji, ki je precej zasedena v tako velikem kampu. Od tu je bila le kratka pot na ravnice ob vzhodni obali. Čakal naju je še zadnji cilj na južnem otoku Christchurch.

Lake Pukaki

Lake Tekapo

O Christchurchu oz. bolje o najinem obisku Chch-ja, kot je tukajšnja okrajšava, težko napišem kaj posebnega. Lahko napišem da to mesto res nima sreče s potresi. Po že dokaj hudem potresu leta 2004 je februarja 2011 sledil še en, ki je mesto precej porušil, vsaj osrednji del mesta je prav grozljiv. 6,3 stopnje po Richterju je nekatere stavbe povsem porušilo, večinoma pa niso več primerne za uporabo. Gre za večnadstropne stavbe v centru mesta. Celotne ulice in predeli so sedaj povsem zaprti in mesto je kot izumrlo. Žrtev potresa je bilo 185, kar se ne sliši veliko, je pa to največja naravna nesreča v moderni zgodovini NZ. Sedaj so v centru zgradili manjši kompleks trgovinic in drugih storitev, ki naj bi predstavljal nov začetek. Večinoma pa po dveh letih še vedno vse ostaja nedokončano. To dejstvo naju je na večernem sprehodu od hostla Foley Towers Backpackers do centra prav šokiralo, ker nisva pričakovala, da je še vse v ruševinah. Mesto tako živi bolj okrog tega centralnega dela. Za naju pa je bilo bolj prehodna točka iz juga ponovno na severni otok. V spet deževnem dnevu sva oddala najino NisanTiido na Apex-u in z Jetstarom poletela do Aucklanda. Tokrat je šlo po urniku. Teža prtljage je bila blizu limitov, ampak je še šlo z nekaj improvizacije pri ročni prtljagi. Kakorkoli kombiniraš se ti v 6ih tednih nabere kar nekaj stvari na novo.
Vse je šlo gladko tudi z Air-busom iz letališča do BK Hostla na Karangahape Road v centru Aucklanda.

Porusen center Christchurcha

Auckland je razgibano mesto, ki ima kar 1,5 miljona prebivalcev. To praktično pomeni, da vsak tretji Novozelandec prihaja iz tega mesta. Je tudi nekakšen center Polinezije. Meni se sicer bolj zdi kot mešanica vseh možnih azijskih dežel. Na ulicah vse do centra najdeš skoraj izključno restavracije z azijsko hrano. Največ je japonskih in korejskih restavracij. Imaš pa tudi tako imenovane Food-Courte, kjer so manjše restavracije, ki imajo skupno jedilnico. Tu nudijo japonsko, kitajsko, korejsko, malezijsko, laoško, tajsko, indijsko in zanimivo tudi turško hrano, za tiste z manj globokimi denarnicami. Jedi stanejo okrog 10 NZD (6,6 €). Mesto je razdeljeno tudi na četrti, ki so že na karti zanimivo opredeljene npr. predel kjer je najin hostel se imenuje po ulici K'Road (Funky & Eclectic), potem pa so tu še Ponsonby (Boutiques & Designers), Victoria Park (Crafts & Markets), Queen Street (Souvenirs & Kiwiana), Parnell (Jewellery & Galleries) in Newmarket (Fashion & Footwear). K'Road ima kar pravo oznako, sva ugotovila že prvi večer, ko sva v bližnji kavarni Verona opazovala ulico in so naju mimoidoči presenečali s svojo opravo, izgledom, obnašanjem, plesom in petjem. Vsak je tu zgodba zase, vsi drugačni vsi enakopravni, vsaj na prvi pogled. Drugače pa je to tudi ulica polna umetnikov, posebnežev, brezdomcev, zasvojencev, prostitutk in njihovih strank, navadnih čudakov, norcev in backpackerjev :). Najina soba je dobro locirana s pogledom na K'Road in ulico Pitt Street, ki se priključi iz centra. Pod nama ja kavarna, nasproti pa Strip bar CalendarGirls. Dogajanje je prav pestro že če malo opazuješ ulico.

Pivo v Veroni

Curry v Asian food court (K'Road)

 Javni promet je odlično urejen z mrežo busov, ki dokaj pogosto vozijo v vse možne predele mesta. Imajo tri glavne krožne linije, ki ti omogočajo dokaj enostavno potovanje po mestu, tako da avtomobila niti nisva res pogrešala. Center se koncentrira okrog SkyCitiy-ja in stolpa Sky Tower, ki je z 328 m najvišja zgradba na južni hemisferi (ne vem če to res še drži). Drugi dan raziskovanja sva se povzpela na 220 m visoko ploščad, od koder imaš res super pogled na mesto in okolico. Na vrhu sem slikal skupino sezonskih delavcev iz otoka Vanuatu, ki po izgledu spominjajo na prebivalce Papue Nove Gvineje. Nekje iz tistih otokov so tudi prispeli v daljni preteklosti prvi prebivalci Nove Zelandije. "Mi imamo poletje celo leto, zato smo tako črni" se je smejal eden od njih, ki je bil najbolj pripravljen za pogovor. Delajo kot obiralci sadja in v vinogradih. Nova Zelandija jim kot verjetno vsem Polinezijcem omogoča lahko pridobitev delovne vize. V JV smeri se dobro vidi Auckland Museum, ki je poleg tistega v Wellingtonu eden večjih v NZ. Obiskala sva ga prvi dan in se spet prepustila toku zgodovine NZ, predvsem maorski kulturi in naravni dediščini, ki jo ponuja dežela.

Pogled iz Sky Towerja

Auckland Port

Most na sever

Auckland Museum

Okrasje na colnu Waka

Polinezijska maska

Queen Street

Povsem na drugi strani malo bolj ven iz mesta je živalski vrt, ki sva ga obiskala drugi dan. Zelo domiselno je urejen in včasih z ureditvami in ogradami prav odlično posnema pokrajine kjer dejansko živijo predstavljene živali. Videla sva tudi dva kiwija, ki ju v divjini med najinim potovanje, nisva uspela videti, prav tako tudi pingvine, pa še številne druge zanimive živali. Vrvežu mesta sva popoldan ušla tudi v mestno knjižnico, ki je ena najmodernejših kar sem jih videl. Auckland je navsezadnje tudi pomembno univerzitetno mesto. Ostaja nama še en dan v mestu in potem večerni polet preko Brisbana v Taipei. Od tam pa preko Dunaja na Brnik. "Aotearoa.si" še ni rekla zadnje besede, zato ostanite še naprej z nama ;).

Wanaka

Zadnje jutro v Quenstownu je bilo sončno! Tako sva naredila še en tekaški sprehod po mestu, pojedla zajtrk in jo že mahala SV proti mestu Wanaka, ki leži na jugu istoimenskega jezera. Z Lake Te Anau in Lake Wakatipu sva začela najino pot ob jezerih v notranjosti, počasi pa se tudi že morava premakniti proti Christchurchu.

Vreme je vedno "promising", nama je rekel Ray Willet, pač sklepati gre, da je važno da si pripravljen na vse in da te ne more nič presenetiti. Šotor nama je ob deževnih dneh vedno lepo služil, važno je le, da sva ga uspela postaviti v suhem. Ostalo je že šlo. Vremenske napovedi so si bile za Wanako zelo različne, tako da sva enostavno odločila, da bova izbrala način prenočevanja šele, ko prispeva na cilj in tam pogledava v nebo :). In nebo je bilo ves čas poti in na cilju jasno! Na poti do tja je pot vodila preko alpskega središča Caldrona, razgledi pa so bili zopet lepo s soncem osvetljeni.

Lake Dunstan, Kawarau River

Jezero Wanaka se nahaja v ustju parka Mount Aspiring National Park. Nastanila sva se na tistem delu polotoka Lake Outlet, ki gleda stran od mesta in pogleduje proti severno ležeči reki Clutha. Blizu tega mesta se namreč temno zeleno jezero izteka v to reko. Zaradi dežja je ves vodni vir te dni močno narasel in veliko obvodnih poti je bilo poplavljenih. Tudi veter, ki ponavadi bolj nedolžno piha (ko piha), je kar lepo "razkuril" jezero. V mestu se najlepši razgled ujame iz Roys Peaka (1578 m) in lepega dne nisva želela izpustiti. Po obilnem deževju se nama vsak tak dan zdi dar in možnost da kraj v miru raziščeš. Drugače hočeš nočeš, včasih kak kraj ni imel priložnosti, da bi se nama prijetneje predstavil, predvsem v svojih naravnih lepotah. Vzpon je bil lep izziv, pot precej strma in cikcakasta, vendar te popelje čez obsežne pašnike ovc. Dan je bil kristalno jasen in z vsakim metrom se je odpiral še lepši razgled na mesto, jezero, reko in gore nacionalnega parka. Po dveh urah in pol sva se dvignila skoraj za 1300 m. Na poti sva srečevala ogromno pohodnikov, ki so se spuščali, naju pa je na vrhu pričakala le trojica Izraelcev, pa še ti so se kmalu odpravili navzdol, tako da sva bila deležna najlepše možne tišine ob vseh teh krasotah. Navzdol je šlo malo počasneje kot sva mislila. Malo zaradi kolen, predvsem pa zaradi pogovarjanja z ovcami (me je Martin nenapovedano posnel, grr!:D ) in neštetimi zajčki, ki sva jih presenetila ob cesti. Tudi mame ovce so bile ob teh večernih urah že malo bolj živahne in so klicale svoje mladičke. Zvečer sva v kampu večerjala šele med 10. in 11. uro, ker je bila kuhinja za vse te ljudi malo premajhna, gneča poprej pa posledično neznosna. Končno sva poizkusila tukajšnji "krompir" kumaro. Ta gomolj ima meni najbližje okus po korenju. Sva pa pri večerji spoznala simpatičen francoski par, ki ima za potovanje časa tri mesece, potem pa gresta še malo v Azijo. Blagor njima, tudi midva bi imela še veliko za počet, če bi se dalo podaljšat. ;)

Miss Sheep

Wanaka

Pogled na Mt Aspiring National Park

Na vrhu Mt Roy 1578m

Beeeeeee

Ovce tudi na nebu

Drugi dan sva malo pospala, potem pa najela kolesa in raziskala obalo polotoka Outlet in se odpravila na enega najboljših sladoledov, kar sva jih kdaj jedla. Patagonia Chocolates Limited, mmm! Popoldan sva premišljeno kuhala že pred večernim navalom, meni pa je tudi končno uspelo prebrati še "Roman za moške" :) Popoldan sva mislila oditi na nedolžen sprehod ob reki Clutha, pa se je izkazalo da je res močno poplavila in preplavila večino peš steze. Tako sva imela izredno srečo in se odpravila po mountain bike trasah, ki so peljale malo višje. In to po gozdu kanuke, ki je šele sedaj tu na južnem otoku vsa v razcvetu. Odličen trening, kako plezanje po brezpotju, malo zgubljanja in odkrivanja. Pa sva prijetno utrujena zaključila še en sončen dan. Sva pa na poti videla toko belih zadnjih plati zajčkov kot še nikoli, pravi zajčji dol! :D

Tam sva bila pa vceraj (Mt Roy)

Reka Clutha

Opica na mtb trasi :)

Zadnji, ki sva ga srecala na sprehodu

Ponoči in zjutraj naju je malo namočilo, tako da je šoter spet romal pod sedež. Sva pa na poti iz mesta obiskala tudi Stuart Landsborough's Puzzling World. Nor obisk Illusion Rooms, Hollogram Hall in še kaj. Naj bodo kar slike bolj povedne. Wanaka je zakon! :) Topoli, vrbe, ovce in zajci. No, pa še kaj.

Koliko nog?

Pa le ne lebdi

Lebdeca klop

Neskoncno dno v telefonski govorilnici

Od kod prihaja voda?

Kaj je narobe v tej sobi?

Gravitacija

Voda tece navzgor?

Puzzling World Rooms

3D hologram za poljub :)