Lake Tekapo - Christchurch - Auckland

Od Lake Wanaka sva se preko hribovite pokrajine premaknila do še enega od prelepih jezer, ki krasijo južni otok, Lake Tekapo. Še pred njim sva upala, da ob jezeru Pukaki ujameva pogled na najvišjo goro Nove Zelandije Mt Cook ali Aoraki (3754 m). Oblaki so obsedeli ravno na mestu, kjer bi moral biti zasneženi vrh te gore. So pa barve jezera prav čarobno modre in kljub oblakom in vetru je nastalo nekaj lepih fotk. Ob jezeru Tekapo sva zopet, še zadnjič kampirala. Odlično urejen kamp s čudovitim pogledom na jezero in okoliške gore. Uspelo nama je celo speči pico in kruh v skupni kuhinji, ki je precej zasedena v tako velikem kampu. Od tu je bila le kratka pot na ravnice ob vzhodni obali. Čakal naju je še zadnji cilj na južnem otoku Christchurch.

Lake Pukaki

Lake Tekapo

O Christchurchu oz. bolje o najinem obisku Chch-ja, kot je tukajšnja okrajšava, težko napišem kaj posebnega. Lahko napišem da to mesto res nima sreče s potresi. Po že dokaj hudem potresu leta 2004 je februarja 2011 sledil še en, ki je mesto precej porušil, vsaj osrednji del mesta je prav grozljiv. 6,3 stopnje po Richterju je nekatere stavbe povsem porušilo, večinoma pa niso več primerne za uporabo. Gre za večnadstropne stavbe v centru mesta. Celotne ulice in predeli so sedaj povsem zaprti in mesto je kot izumrlo. Žrtev potresa je bilo 185, kar se ne sliši veliko, je pa to največja naravna nesreča v moderni zgodovini NZ. Sedaj so v centru zgradili manjši kompleks trgovinic in drugih storitev, ki naj bi predstavljal nov začetek. Večinoma pa po dveh letih še vedno vse ostaja nedokončano. To dejstvo naju je na večernem sprehodu od hostla Foley Towers Backpackers do centra prav šokiralo, ker nisva pričakovala, da je še vse v ruševinah. Mesto tako živi bolj okrog tega centralnega dela. Za naju pa je bilo bolj prehodna točka iz juga ponovno na severni otok. V spet deževnem dnevu sva oddala najino NisanTiido na Apex-u in z Jetstarom poletela do Aucklanda. Tokrat je šlo po urniku. Teža prtljage je bila blizu limitov, ampak je še šlo z nekaj improvizacije pri ročni prtljagi. Kakorkoli kombiniraš se ti v 6ih tednih nabere kar nekaj stvari na novo.
Vse je šlo gladko tudi z Air-busom iz letališča do BK Hostla na Karangahape Road v centru Aucklanda.

Porusen center Christchurcha

Auckland je razgibano mesto, ki ima kar 1,5 miljona prebivalcev. To praktično pomeni, da vsak tretji Novozelandec prihaja iz tega mesta. Je tudi nekakšen center Polinezije. Meni se sicer bolj zdi kot mešanica vseh možnih azijskih dežel. Na ulicah vse do centra najdeš skoraj izključno restavracije z azijsko hrano. Največ je japonskih in korejskih restavracij. Imaš pa tudi tako imenovane Food-Courte, kjer so manjše restavracije, ki imajo skupno jedilnico. Tu nudijo japonsko, kitajsko, korejsko, malezijsko, laoško, tajsko, indijsko in zanimivo tudi turško hrano, za tiste z manj globokimi denarnicami. Jedi stanejo okrog 10 NZD (6,6 €). Mesto je razdeljeno tudi na četrti, ki so že na karti zanimivo opredeljene npr. predel kjer je najin hostel se imenuje po ulici K'Road (Funky & Eclectic), potem pa so tu še Ponsonby (Boutiques & Designers), Victoria Park (Crafts & Markets), Queen Street (Souvenirs & Kiwiana), Parnell (Jewellery & Galleries) in Newmarket (Fashion & Footwear). K'Road ima kar pravo oznako, sva ugotovila že prvi večer, ko sva v bližnji kavarni Verona opazovala ulico in so naju mimoidoči presenečali s svojo opravo, izgledom, obnašanjem, plesom in petjem. Vsak je tu zgodba zase, vsi drugačni vsi enakopravni, vsaj na prvi pogled. Drugače pa je to tudi ulica polna umetnikov, posebnežev, brezdomcev, zasvojencev, prostitutk in njihovih strank, navadnih čudakov, norcev in backpackerjev :). Najina soba je dobro locirana s pogledom na K'Road in ulico Pitt Street, ki se priključi iz centra. Pod nama ja kavarna, nasproti pa Strip bar CalendarGirls. Dogajanje je prav pestro že če malo opazuješ ulico.

Pivo v Veroni

Curry v Asian food court (K'Road)

 Javni promet je odlično urejen z mrežo busov, ki dokaj pogosto vozijo v vse možne predele mesta. Imajo tri glavne krožne linije, ki ti omogočajo dokaj enostavno potovanje po mestu, tako da avtomobila niti nisva res pogrešala. Center se koncentrira okrog SkyCitiy-ja in stolpa Sky Tower, ki je z 328 m najvišja zgradba na južni hemisferi (ne vem če to res še drži). Drugi dan raziskovanja sva se povzpela na 220 m visoko ploščad, od koder imaš res super pogled na mesto in okolico. Na vrhu sem slikal skupino sezonskih delavcev iz otoka Vanuatu, ki po izgledu spominjajo na prebivalce Papue Nove Gvineje. Nekje iz tistih otokov so tudi prispeli v daljni preteklosti prvi prebivalci Nove Zelandije. "Mi imamo poletje celo leto, zato smo tako črni" se je smejal eden od njih, ki je bil najbolj pripravljen za pogovor. Delajo kot obiralci sadja in v vinogradih. Nova Zelandija jim kot verjetno vsem Polinezijcem omogoča lahko pridobitev delovne vize. V JV smeri se dobro vidi Auckland Museum, ki je poleg tistega v Wellingtonu eden večjih v NZ. Obiskala sva ga prvi dan in se spet prepustila toku zgodovine NZ, predvsem maorski kulturi in naravni dediščini, ki jo ponuja dežela.

Pogled iz Sky Towerja

Auckland Port

Most na sever

Auckland Museum

Okrasje na colnu Waka

Polinezijska maska

Queen Street

Povsem na drugi strani malo bolj ven iz mesta je živalski vrt, ki sva ga obiskala drugi dan. Zelo domiselno je urejen in včasih z ureditvami in ogradami prav odlično posnema pokrajine kjer dejansko živijo predstavljene živali. Videla sva tudi dva kiwija, ki ju v divjini med najinim potovanje, nisva uspela videti, prav tako tudi pingvine, pa še številne druge zanimive živali. Vrvežu mesta sva popoldan ušla tudi v mestno knjižnico, ki je ena najmodernejših kar sem jih videl. Auckland je navsezadnje tudi pomembno univerzitetno mesto. Ostaja nama še en dan v mestu in potem večerni polet preko Brisbana v Taipei. Od tam pa preko Dunaja na Brnik. "Aotearoa.si" še ni rekla zadnje besede, zato ostanite še naprej z nama ;).