Kepler Track

Evo, uspelo nama je! :D Da pričnem na začetku. Najina pot se je torej čisto obrnila na glavo. Prvo iz zahoda na vzhod po dolgem ovinku, nato pa še res slaba napoved vremena za Kepler Track. Kot je že Martin pisal, sva bila v mestu Dunedin. V petek popoldan sva se ležerno v knjižnici malo začela ukvarjati z najinim planom. Namen sva imela iti v Caitlins Forest Park, kjer je mogoče videti fosiliziran gozd in pingvine. Za Keplerja nisva več kazala upanja. Potrebno bi bilo urediti odpoved kampiranja za Keplerja, nakar sva ugotovila (očitno sva že dobro dopustniško omehčana), da imava Keplerja rezerviranega že dan prej kot sva mislila. Še enkrat sva nestrpno preverila vreme za bookiran termin in ugotovila da bi mogoče šlo, če bi premaknila še na en dan prej, samo zadnji dan pohoda naj bi naju potem namakalo. Kar je ok, glede na to, da sva imela potem namen spati v hostlu, tako da mokra oblačila in šotor ne bi bila problem. Pa še pot zadnjega dne trekinga naj bi vodila čez hosto. Prestavitev na dan prej je bila po kratkem klicu možna. Oba sva bila za to, da spustiva Caitlinse in Invercargill na jugu ter zopet zamenjava plan. Treking prvega dne je bil predviden le za uro in pol hoje, torej bi morala biti na štartu vsaj ob 15h. "Ampak to že jutri!" (v soboto). Kraj Gore je bil na razgrnjenem zemljevidu več kot primerna destinacija za vmesno prenočevanje. Kaj najprej? "V štacuno po hrano za treking!" Seznam potrebnega je nastajal kar med vožnjo do tja. Vse je bilo tako na hitro, da sva komajda dojemala.

V soboto sva imela iz Gora do Te Anaua le kaki dve uri vožnje. Na i-siteu v Goru sva iskala telefonsko govorilnico, da bi si rezervirala hostel za po Keplerju. Imela sva strašansko srečo, ker je gospa na infu smeje vzkliknila "Ena je tam in tam! Ah! Pa naj bo, saj je Božič, pa saj moj šef plačuje telefon tu, ne jaz!" In nama je dovolila, da sva poklicala na račun njenega šefa :) Hostel bookiran. V Te Anau na DOC info sva prispela malo po dvanajsti. Martinu sva, hitreje kot sva sprva mislila, nabavila še nepremočljivo prevleko za ruzak. V centru mesta pa sva pojedla še zadnji topel obrok pred pohodom (mesni piti) in spila en dober latte. Iz mesta, bi se do "Control Gate" za treking dalo priti tudi peš v slabi uri. Midva sva prtljago shranila na varno kar v lockerje v hostlu, kjer naj bi po Keplerju spala in se odpeljala do vhoda v park. "Pa začnimo!" :) Še zdaj se spomnim v živo, kako mi ni bilo jasno da se res pričenja. "Bom zmogla?" 61 kilometrov in od 200 na 1500m? In to brez priprav, glede na to da se mi je prehlad vlekel do pred nekaj dni že od doma. Zdaj vem da je bolje da je bilo na hitro, imaš manj časa za predolgo razmišljat.

na parkiriscu pred startom

zacetek Kepler Tracka

Prvi dan sva bila malo šokirana, ker so bili tisti lepo in premišljeno napakirani ruzaki res težki. Vse kar rabiš moraš prinesti in tudi odnesti. Če si nastanjen v koči, potrebuješ poleg hrane in pijače tudi lonce. V kočah se spi na pogradih, na voljo je plin s kuhalniki, pitna voda in WC-ji. Če kampiraš, pa neseš s sabo tudi kuhalnik, če želiš kuhati in seveda vse potrebno za kampiranje. Koč novembra nisva uspela dobiti, ker so bile že vse zasedene. Za hrano pa sva si bila tudi složna, da bova dva dni zdržala na hladni hrani. Pa sta ruzaka še vseeno verjetno tehtala vsak po 10 kg. Sploh Martinu ne zavidam, ker je nosil najino napihljivo (sicer za spanje izredno udobno) blazino in šotor. Jaz pa spalke in hrano. Kratek pohod prvega dne je peljal skozi gozd alpske in rdeče bukve. Vsa ta drevesa so res nekaj posebnega. Gozd DOC poskuša ohraniti kot samozadosten. To pomeni, da če se drevo podre, naj ostane tam. Če pade čez stezo, ga bodo le prežagali. Drevesa so videti strašansko stara in lepo so zaraščena z mahovi. Praproti je bilo za malo morje. Od tiste kraljevske, do drevesne. Pa ptičje petje, ki je nekaj povsem drugega kar si vajen od doma. Res lepo. Kar prijetno utrujena sva prispela do Brod Baya, koder sva prvo noč kampirala. Najti je bilo potrebno prijeten prostor, s pogledom na jezero Te Anau, seveda. Prvi del namreč vodi ob tem jezeru, ki predstavlja največjo zalogo sladke vode v Avstralaziji. Kepler Track pa vodi od tega jezera, čez alpski svet do drugega jezera in potem ob reki nazaj do izhodišča. Je le eden od treh "Great Walks", ki se nahajajo v tem jugozahodnem zaščitenem delu južnega otoka, ki se imenuje Fiordland. Sprva sta bili tam vkampirani le dve dekleti. Kot se je izkazalo, je ena od njiju fotografinja. In to s tisto staro kamero, ko je potrebno š e vržti cunjo čez glavo. Za soseda sva dobila zgovorna Nemca, parček, ki je bil že na koncu poti, saj sta štartala v smeri urinega kazalca. Najina pot je vodila v obratni smeri. Dekle nama je dalo nekaj napotkov in povedala par zabavnih zgodb in prigod z njenega potovanja po Novi Zelandiji. Proti večeru se je kar nabralo kemperjev, ampak midva sva jo že kmalu po deveti popokala v šotor za spanje. Čeprav so dnevi tu dolgi, sonce zahaja malo pred deseto, naju je drugi dan čakala zgodnja budnica.

Kampiranje v Brod Bay

Jezero Te Anau

Pred seboj sva imela vzpon v alpski svet, dobrih 22 km poti. Vstala sva malo čez pet in v dobri uri uspešno spakirana odrinila. Prva med kemperji. Kot sva videla kasneje, je bila to zelo modra odločitev. Bolj ko se je bližalo pozno popoldne, bolj hitro so tekle minute in počasneje najini koraki. Pot se je sprva cikcakasto vzpenjala, po dveh urah pa sva končno prispela do apnenčastih klifov. Čeprav sva na poti pojedla že banano in energijsko tablico, je tisti sendvič z zajetno "kajlo" sira še kako pasal. Slaba ura je že pripeljala do gozdne meje in začela se je panorama norih pogledov na okoliške gore. Vreme je bilo perfektno! "Ka si ti nor?!" :D Mislim da bodo fotografije več kot povedne. Pot imajo res lepo urejeno. Tu je bilo že mogoče videti gorsko rastje, čez močvirnati del pa je vodila z lesom tlakovana pot. Prvi večji postanek je bila koča Luxmore Hut. Tu sva se prijetno zaklepetala z rangerko Faye, ki je za ta dan že oddala vse pohodnike. Morala je le pripraviti vse potrebno za novoprihajajoče. Povedala nama je, da se menjajo vsak torek, pa da je potem več kot deset dni prosta. Med tem pa je že mlatenje zraka nakazovalo, da se približuje helikopter. Šele čez čas sva dojela da je pravzaprav pripeljal dva turista. Španca. Ta kratek polet stane slabih 200 dolarjev, za uro in pol pa se hitro odšteje kakih 800 dolarjev po osebi. Nalila sva si studenčne vode in jo mahnila naprej. Pot je postajala vse bolj kamnita in strma. Razgledi so bili še vedno božanski. Le koraki malo težki. Na tej poti se je možno povzpeti tudi na goro Mt Luxmore. Nahrbtnike sva pustila kar spodaj (mislim da nihče ne bi nosil dveh težkih ruzakov, tudi če je to drugače lopov tam pod štiristo metrov nadmorske višine ;) ). Vzpon je bil kratek, pogled na vse štiri kardinalne smeri neba pa zopet neprecenljiv. Sopohodnik, Američan, ki je potoval z očetom in s katerim smo se na poti stalno prehitevali in srečevali, je rekel nekaj besed z nama in naju prijazno fotografiral. Potem pa se je počasi začela napornejša etapa. Malo je k utrujenosti verjetno pripomoglo tudi sonce. Gor, pa potem dol. Pa spet gor. Spet dol. Z vmesnimi postanki na poti in pri dveh shelterjih sva si pot malo omilila. Pot je bila sicer zelo slikovita. Več ali manj je vodila po grebenih, narava se je res prikazala v strahospoštovanja vredni podobi. Pri enem od shelterjev je z nasprotne strani pricapal nenavaden Japonec. Oblečen "city-like"v kavbojke, stajliš majico in supergice ter naprtan z dvema velikima ruzakoma. Na 1300 metrih! Enega je nosil spredaj, drugega zadaj. In od nekod je prihajala celo lahkotna chillout glasba. V japonščini seveda. Spominjala je na tiste njihove karaoke. No, saj nama je povedal da je iz Tokia in da s seboj nosi "camela". Zato dvojni ruzak. Čez nekaj časa sta za njim prišli še dve Japonki, očitno prijateljici. Pri zadnjem sheltterju sva bila željna daljše pavze, vendar so naju pregnale sand flys. Te so sitnarile v družb komark že večer in jutro pred tem. Še malo po grebenih in pogled se je že upiral v s plazom obložene gorske mogote. Te je zob časa že lepo obložil z gostim rastjem. Zopet sva prispela do gozdne meje in se začela hitro spuščati. Pot je bila strma, tako da so malo trpel prsti na nogah, hrbet in moje koleno. Slišati je bilo nenavaden zvok. Lopato! Čez nekaj trenutkov sva ob poti zagledala gospoda, ki je lepo kopal pretočni kanal za gorske izvore. Prijazno naju je ogovoril ter povedal, da je Robert ranger Iris Burn Hut, ob katerem sva taisti večer kampirala. Na poti naju je prehitel mladi Nemec, s katerim smo dan pred tem skoraj istočasno štartali iz parkirišča. Saj ne da je spal tri ure več ko midva in da je vmes ugotovil, da gre prehitro. Zato je še malo bral knjigo ;). No, nisva slaba gornika. Le hitrejši naju sem in tja prehitijo :) Malo pred šesto naju je nešteto potočkov pripeljalo do kampa. Ob postavljanju šotora in ob bližini hladne reke, v kateri sva se na hitro oprhala, nama je bilo jasno, da je tu vojska sandflysov. Ali kot je rekel oče Američana, s katerim smo se spet srečali, da je " very buggy " :) Večerja in popadala sva v zopet postavljen šotor. Prekrasen in poln dan je bil za nama.

Pogled na jezero Te Anau

Limestone Clifs

Gozdna meja

Lesena pot cez mocvirnat predel

Luxmore Hut

South Arm jezera Te Anau

Na vrhu Mount Luxmor (1472 m)

Forest Burn Shelter

Na grebenu

Zemeljski plaz

Alpsko rastje

Pocitek pred koncem 2. etape

Naslednji dan sva želela tudi zgodaj na pot, ampak nama je jutranji dež malo spremenil načrte. Odrinila sva šele malo pred sedmo :) 32 km do cilja. Pot je torej vodila po bolj ravninskem delu. Štartala sva iz slabih 500 m in se potem malo vzpenjala in spuščala preko gozda, del močvirja in brezdrevesni pokrajini. Na poti nas je pozabaval napis na zaprtem odseku poti. Očitno je eden od navihanih pohodnikov imel prste vmes. "Pot zaprta zaradi napadov trolov!" :) Miljavžnt potočkov in reka, ki je vodila vse do drugega jezera ob Kepler Mountains, jezera Manapouri. Na poti sva imela še en sheltter, Rocky Point, pa tudi kočo, ki se nahaja ob krasni peščeni plaži jezera. Ta dan je skorajda ves čas deževalo. Opremljena sva bila res smešno, a učinkovito. Mene se skozi novokupljeni dežni pončo iz Warehausa skoraj ni videlo. Na poti smo se stalno križali s postanki s češkim parom in še enim dekletom. V drugem delu poti, tam nekje po eni uri popoldan sva končno prišla do zanmenitega močvirja, kjer so snemali tudi enega od prizorov iz Lord of The Rings. Smeagel je tam Frodota in Johna peljal mimo rjavkastih mlakuž z mrtveci.. "Master.." in "My precious" nama je šel stalno po glavi :) Ta dan je utrujenost še malo bolj pritisnila. Pri Rainbow Reachu sva imela možnost zapustiti progo in se do parkirišča odpraviti s shuttlom. "Pa če sva že toliko zmogla, bova pa še to!" "Ampak počasi." Pa je šlo. Ko sva imela enega od zadnjih postankov, naju je dohitel gospod, nekih sedemdeset let. Prišel je tako mladostno in poskočno, pa le v majici s kratkimi rokavi in v kratkih hlačah ter supergicah. " Kako sta?!" Naju je nasmejano povprašal. Padli smo v pogovor in nisem si mogla kaj, da povprašam o njegovi majici, kjer je pisalo "Kepler challenge". Povedal je, da se ga udeleži vsako leto. To tekmovanje sprejme do 450 tekmovalcev vsako leto v pričetku decembra. Rekord je 4h 37min. Vseh 61 km! Noro! Gospod je sicer povedal, da ni atlet in da teče šele od 44- ega leta, da pa je svoj najboljši čas dosegel pri 56-ih in tekel 6 h 56min. Res neverjetno! Lahko si mislite, da sem spet dobila močno voljo, da čim prej pridem še preko teh nekaj zadnjih kilometrov. In sem ter SVA! :D Sicer z razbolelimi hrbti, bolečim kolenom in pekočimi podplati. Ampak sva. Ura je šla proti šesti zvečer, ko sva prispela do avta. Srečna ko kaj. Zadnje minute nama je popestril še nek latino, ki naju je režeče spraševal, če imava avto in če greva do mesta? Tudi on je ravno naredil Keplerja. Ko sva rekla da ja, so se odprla vrata avtomobila ob nas in notri sta sedeli dve "hudi bejbi". Ena je z roko nakazala, da naj prideta. Pa se nama je zahvalil in ko pečen maček nasmejano sedel v njun avto, kolega pa tudi. Ni kaj, drugačnega nasmeha si ob takem trenutku ne moreš nalimat na lice! Jeeeee! :D

Sonce po dezju, blizu Cilja