"Od pekla do raja, samo da se nama dogaja"

Zapustila sva kiwijevo oko. Wharariki Holiday Park se namreč nahaja prav tam, malo levo od Farewell Spita- kiwijevega kljuna, v kiwijevi glavici. Tokrat sva bila zaradi dolge poti zgodnja in to že na prvega v Novem letu. Ob šesti uri zjutraj sva našla dokaj lepo pospravljeno kuhinjo, v kateri se je še nekaj ur poprej živahno praznovalo. Lepa zbirka steklenic je bila postavljena v gosjem redu ob steni. Šotor nama je pošteno namočilo, tako da sva ga kar na hitro zbasala za sedež.

Novoletna luna

Prav lepo je bilo peljat po prazni cesti, družbo nam je delal le pogled na Golden Bay. Sonce se je le sem in tja uspelo prebiti čez kosme svilnatih oblakov. Ta dan sva prepeljala dobrih 400 km ali "kejz", kot jim pravijo krajše tu. Nasploh radi krajšajo besede, pa nastanejo res hecne tvorbe, ki jih včasih težje razumeš brez širšega konteksta. Da prideš iz konca sveta, Golden Baya, gre edino po taisti poti nazaj, po kateri si že prispel. Mimo parka Abel Tasman se cesta vzdigne med hribe. Tam bi bilo zlahka postaviti "mejo" do Golden Baya :) Kot nama je razlagala že nekaj dni poprej Petra, so menda na Golden Bayu lastniki ozemlja in večine turističnega servisa hipiji. Ampak taki NewAgerski! Danes hipi zna biti bogat, ne samo razgledan. V obtoku imajo že svoj denar, imenuje se Hands :). Tako da imajo escape plan ob koncu sveta. Tam, gori v hribih, bodo postavili mejo in uvedli svojo valuto v svoji samostojni deželici. Ta je povsem samozadostna. Gozdovi, pašniki z govedom in drobnico, travniki, polja in zadostna količina lepe plaže, ki kar sama vabi turista na obisk. Super plan ;)

Prvi, ki nama je pripeljal nasproti je bil smetar v malem tovornjačku. Ne moreš si kaj da ga kot prvega mimoidočega v novem letu pozdraviš. Lahko si mislite da ni odzdravil. Kdo pa sploh rad na prvega zjutraj zgodaj vstane in za povrhu še pospravlja "najlepše" smeti v letu. Prej res nisem opazila, ampak ceste so polne vijugastih sledi gum. Sem se spomnila na prigodo dveh znank s "crazy hitch hike pickuperjem" tam na jugu ;) Ko smo že pri štoparjih, končno sva na prazni cesti imela dovolj vklopljene senzorje, da sva pred Takako in v Takaki opazila klopce s palico, na kateri je upodobljena roka z dvignjenim palcem. Štoparski stop point! Skratka štopar se sede odpočije, pa še roka in palec ga ne bolita!

V Richmondu sva zavila desno na do sedaj še nepoznano cesto. Tu po poti srečaš res manj mest kot na jugu, pa še ta so res zapuščena. Tudi te dni, ki so delovni, ni zgodba nič drugačna. Pokrajina se je na toplejšem severu kmalu prelevila v "predalpslko slovensko". Po dolini med parkoma Kahurangi na desni in Mt Richmond Forest Park sva se prebijala do notranjega cestnega vozlišča v Murchisonu. Na poti sva zavila do enega od Nelson lakes, jezera Rotoroa. Po 11 km med gozdom in pašniki z napisi "no shooting" ( čisti Teksas :) ) sva prispela do jezera. Nad pokrajino so viseli težki temnosivi oblaki. Tako sva končno spoznala male in nadležne žuželke, ki imajo rade vodo, grmovje in vlago, pa še toliko bolj krvoločne so bile ob nizkem pritisku. Jaz sem samo stopila iz avta in prekril naju je roj teh malih mušic, "sandflys". Poln avto jih je bil. Stekla sem samo do bližnjega panoja z lokalno trohnino kajaka, ki je bila nekoč last nekega švicarskega priseljenca, nardila fotko jezera z dvema preplašenima račkama in stekla nazaj v avto. "Ha, pa sem jih!" Sem si mislila, pa sem se še kako motila :S Poln avto sva jih imela in takoj so se pričele limati na izpostavljene dele kože. Klima jih je malo zmedla in vse so se šle tiščat na zadnjo šipo. Ob prvem možnem postanku sem splezala kar čez sedež in jih s kapo pobila vsaj kakih 40. Grr! Martin je bil samo tiho ;)

Lake Rotoroa

 Po še nadaljnih 100 km sva prispela na zahodno obalo in nekdaj ogljarsko mesto Westport. Tam sva si ogledala Cape Foulwind in še eno kolonijo tjulnjev ali kekenov po maorsko. Vreme je že začelo malo poskakovati, čim sva zapustila ravnico in prešla v subtropski pas gozdov v parku Paparoa. Rastje je na zahodnem delu čisto drugačno. Velika količina dežja zahodnih front se po Tasmanskem morju pripodi in ujame v visoke vrhove Južnih Alp. Te spremljajo južni otok skoraj celotno zahodno obalo. Videla sva goščavo palm, alojam podobne sorodnike z olesenelimi stebli in oranžnimi cvetovi, mislim da kavo, cabbage tree z razmršeno pričesko. Škoda da vreme ni dopuščalo kaj dosti fotografij. Ob tem pa takoj čez klif divje morje, ki je klofutalo osamele škrbine in krhko obalo.

Cape Foulwind

Tu sva prenočila v kampu v Punakaikiju. Ravno postavila sva šotor, pa je ob kuhi večerje že pričelo kapljati. Večerni sprehod ob tamkajšnjem estuariju reke v morje je bil res čaroben, težko verjeti da so vsi ti trenutki resnični. Tri skupinice ljudi so zakurile ogenj, morje je divje valovalo na obalo s peskom. Veter, sol na ustnicah, dim, zadnji sončni sij.. krasen kraj za starejšega gospoda, ki je na plastičnem stolu užival ob branju knjige, v mivki pa je imel poleg sebe zarit kozarec vina. Noč v šotoru je bila pestra, nevihta in v intermezzih sumljivi šumi in čivkanje iz bližnjega grmovja so malo zbudili mojo domišljijo.

Prenocevanje v kampu Punakaiki

Vecerni ogenj na plazi

Drugo jutro je bil, kot sva kasneje ugotovila, "DanD". Że v kampu se je slišalo še bolj divje udarjanje morja. Tudi veter je bil močnejši. Še vedno je rosilo in zemlja je bila popolnoma razmočena. Vse najino sva bolj ko ne na hitro pometala v vse prazne kotičke avta. Kilometer dalje po cesti sva prispela do znamenite obale PancakeRock in Blowholes. Erozija morja, zemljski premiki in veter so na tukajšnjih krušnih skalah pustili zanimive sledi. Zaradi sedimentov skalnata veduta tu res izgleda kot neskončen kup palačink, morje pa je le tega velikokrat spodjedlo in sedaj buta v nastale oboke s tako silo, da pena morja kar plava po zraku. Kot nalašč se je ulilo. Kakor pravi pri takih stvareh Martin, ko da bi sam tajfl ponagajal :) Bila sva ko polita cucka, moj fotoaparat je preživel ta divji ples vetra, morja in dežja. Zadnji sedeži so bili nadaljni del poti sušilnica, od spodnjega perila do jakne in še od zjutraj razmočenega šotora. V največjem mestu na zahodni Westcoast, Greymouth je bilo še huje. Veter je dež nosil kar horizontalno, da je fino bodlo v gole noge. Nisva se več obuvala, ampak le še zavihala hlače nad koleni in na hitro nataknila hawayanke. Prvi postanek je bil v lokalni trgovini, ki ima vse. The Warehouse in nakup dežnika in še enega dežnega ponča zame. Vse nepremočljive cote namreč niso bile kos temu norenju. Sreča, da sva rabila gorivo, ker nama je nasmejana točajka bencina znala povedati, da se na jug ne bo dalo, ker je odneslo pol mostu pri Rossu. Gospod, ki je vse skupaj poslušal, je rekel da bodo popravili v kakih treh dneh. Ko mi je Martin to povedal, se mi je naredil kar cmok v grlu. Dobro da mi ura zjutraj ni zvonila in sva odpotovala dve uri kasneje kot predvidoma. Most je namreč odneslo zjutraj. Na I-siteu so nama povedal da je edina pot na jug preko Christchurcha na vzhodni obali. In to ne čez Arthurs'pass, ampak še višje čez Lewis pass. Pa so se nama obrnili plani. Ledenikov Franz Josef in Fox Glacier očitno ne bova videla. Skoraj edino mesto, ko ledenik vidiš ob subtropskem rastju, 20 km stran pa je že morje. Želela sva potegnit do Haasta in potem naslednji dan nadaljevati do notranje Wanake in istoimenskega jezera. Dobro da nisva dobila povezave s hostlom, da ne bi izgubila še dodatnega denarja.

Pancake Rocks

Takle mamo

Ostati in čakati al reskirati en tank in odrinit na vzhod, naredit osmico čez otok in upati, da vremenska napoved, da bo tam kak dan več sonca, res drži? Pa sva šla, na vzhod. Lilo je večino poti. Malico/kosilo sva zaradi nadaljevanja predstave vremena imela kar v avtu. Nos sva pomolila na plano šele po prelazu, ko je vreme zaostalo za nama. Sledila je vožnja že po znanih krajih mimo Christchurcha, nato pa do Ashburtona. Spet je začelo padati takoj za tem, ko sva postavila šotor. Ponoči je sledil Rock'n'Roll, vreme naju je dohitelo in shladilo se je na 8 stopinj. Važna je pot, pravijo. Te nama zagotovo ne manjka. In tako se bova zapeljala proti jugu po drugi strani. Sva pa vsaj videla enega od znanih prelazov. Dogodivščin polno! :D