Nelson
Meti in Sergio sta prespala v svojem Toyotadomu, midva pa zaradi deževne noči v hostlu v Kaikouri. Zjutraj smo si naredili močan zajtrk v tamkajšnji kuhinji, Metin pate iz avokada, oljčnega olja in soli je bil res božanski. Pa smo pričeli pot proti severu. V Nelsonu nas je namreč čakala Metina prijateljica Petra, s katero sta nekaj mesecev delali skupaj ob jezeru Tekapo.
Slabih 30 km iz Kaikoure te rumeni znak ob obalni cesti opozori, da bodi pozoren na tjulnje ob cesti. Potem pa v tipičnem novozelandskem slogu sledi rjava tabla "Fur seals colony 400 m on the left". Nisem mogla verjeti, upala bi si trditi, da jih je več kot sto poležavalo na skalnati obali. Od novembra dalje se namreč rojevajo mladički, potem jih mamice hranijo na tej obali, očetje pa so varuške, ko gre mama na lov. Med tjulnji tukaj na južni hemisferi velja, da samice lahko izbirajo kdo bo njihov partner, na severni hemisferi pa on izbere svoj harem :). Med tjulnji se menda opazi največjo razliko med spoloma med sesalci, saj je samec (zraste do 2,5 m) lahko tudi do petkrat večji kot samica. On je bolj kosmat, dame pa imajo gladkejšo kožo. Tukaj je njihov jedilnik kar raznolik, ker poleg lignjev in pingvinov lovijo tudi ptice. Tjulnji so na lovu za hrano tudi do nekaj tednov, potem pa morajo nujno počivat na obalo. So dobri potapljači, plavajo do slabih tristo metrov globoko. Malčki so se igrali, lezli do staršev, vriskali. Tjulnji lezejo po vseh štirih plavutih, pomagajo pa si tudi z glavo, ob katero se oprejo z vso svojo silo. Ko bodo malčki marca dovolj močni, jih bodo starši odpeljali do tolmunčka ob bližnjem slapu Ohuku in jih učili plavati. Pojma nimam koliko časa lezejo do tja, mi smo do slapa hodili kakih 10 min.
Do Nelsona je pot vodila čez hribe, mene je topel sonček za nekaj časa odnesel v sen, Martin pa je vozil. M&S Toyotadom naju je pridno dohajal. Po spustu smo končno prispeli do znaka, ki je oznanjal omejitev hitrosti 50 km/h in pričetek mesta. Naš prvi postanek je bil v lokalni knjižnici, da smo se lahko "priklopili" in prebirali kaj je novega na medmrežju, kakšno je vreme in če nam je kdo izmed vas pisal :). Tega se vedno veseliva brat :). Petra nas je prišla pozdravit in nam razložila kje trenutno živi. Ulica Brooks je tisto kar smo morali najti in nastanitev je bila več kot prijetna. Topel tuš, zelenjavna juhica s stročnicami, ki smo jo nastavili na slow cooking ter Petrin nepozabni grenivkin sok. Grenivke je nabrala pod drevesom na vrtu. Sanjsko! Pozna večerja, nasmejan klepet do zgodnjih jutranjih ur in kakšen na zdravje, pa smo lepo popadali v postelje. Midva sva spala kar v vrtni utici!
Drugi dan sva po jutranjem obredu, kosmičih z jogurtom in čaj, zavrtela pedala in odšla na kratko raziskovanje mesteca s kolesi. Queen's Garden, Trafalgar Street, I-site in postanek v lokalni pekarni. Dobila sva tudi ves potreben material za park, v katerega sva se odpravljala popoldan. Po povratku do Meti, Sergia in Petre smo še spili kavico, poklepetali s Keti preko skypa, nato pa sva se poslovila in odpravila proti Abel Tasmanu. Lepo je bilo v razširjeni družbi zadnje dni. Gracias M&S, pa predvsem tebi Petra za streho nad glavo, gostoljubnost, vse te nore zgodbe in darilca! : D
Abel Tasman
Nova Zelandija slovi po t.i. "Great Walks", velikih pohodih ali kot pravijo tukaj trekingom, "tramping". Večina znanih se nahaja tukaj na južnem otoku in včeraj sva v drobtinicah raziskovala Abel Tasman NP. Iz Nelsona se potuje do polotoka, kjer se park nahaja, slabo uro. V kraju Marahau sva nabavila hrano za dva dni, ker so mesteca severno od rezervata manjša, pa še prazniki se približujejo. V teh parkih se dela večdnevne pohode, midva sva se odločila priti samo do Apple Bay zaliva, ki naj bi bil oddaljen poldrugo uro hoda. Tako sva hodila slabe tri ure. Abel Tasman je znan predvsem po obmorski pohodni poti, lahko pa se ga vidi tudi s kajakom ob obali. Močvirnat zaliv ob pričetku je poln tisočerih luknjic, v katere se ob tvojem prihodu skrivajo mali rakci. Med zaplatami morske trave pa se skrivajo malim kokoškam podobne ptice, ki stečejo na odprto, kot pobiralci teniških žogic, samo da verjetno vmes poberejo kakega rakca in se skrijejo v naslednjo gmoto trave. Že cel dan je bilo kljub obetavni napovedi nesramno oblačno, naju pa je ravno ob pričetku sprehoda fino "namočilo". Midva v pohodnih čevljih, softshellih in dežnem plašču s kapucami, nasproti pa nemalokrat v kopalke ogrnjeni premočeni bosi ljudje, ampak vedno z nasmenjanim pozdravom. Krasno. Malo sva si zapela, stresla kako na najin premočen račun in nekvalitetne dežne plašče, pa je bilo. Po povratku, nova misija. Iskanje prenočišča.
Golden Bay
Da prispeš na severni del parka, moraš zaviti na edino cesto, ki ga obvozi čez hribe po levi strani. Megla, tako gosta kot tista nekdaj ljubljanska, dež in skorajda nobenega prometa nasproti, nama je dalo misliti da se res odpravljava na konec sveta. Največje mesto tukaj je Takaka. Lekcija, ki sva jo včeraj zvečer osvojila pa je, da morava najti prenočišča ob zgodnjih večernih urah. Po pregledu nekaj kampov, hostlov in parkirišč sva končno našla še prost kamp. Gospod je izgledal kot iz Teksasa, nama pa je v polnem kampu, verjetno po naključju, uspel uredit mesto pod drevesom. Ko sva postavila šotor, je šlo že proti deseti zvečer. Skuhala sva si še večerjo in ko sva popadala na udobno blazino, je pričelo deževati. Kaka sreča kljub vsemu. Kot zvečer, sva se tudi zjutraj zbudila v suhem šotoru, saj mu je drevo dajalo prijetno zavetje.
Zjutraj sva malo poležala, sedaj pa v obmorski vasici Pohara na severnih obronkih Abel Tasmana lenariva na plaži. Sicer imam na sebi kapo in velur, ampak je več kot prijetno. Martin pa je tudi ravnokar prebral "Roman za ženske" :). Golden Bay, prihajava! Samo še malo boljše vreme, kot baje prihaja za en teden, bova rabila, pa bo ;).
Ni komentarjev:
Objavite komentar