Akaroa - Kaikoura

Akaroa

Po jutranjem poletu v Chirstchurch in prevzemu avtomobila na Apex-u sva bila zopet na poti. Novih 120 km po levi proti Akaroi. Veselila sva se že srečanja z Meti in Sergiom in sončnega dneva, ki naju je spremljal na poti. Po vzponu po ovinkasti cesti se pred nama odpre pogled na zaprt zaliv v bližini Akaroe. Bogati odtenki vseh možnih modrih barv vode v zalivu obkroženi z odtenki zelene na pobočjih. Od Akaroe še kakih 5 km po ovinkasti cesti visoko v hrib nad zaliv in prispela sva praktično na konec sveta - Onuku Farm Hostel. Res nora okolica za praznovanje božiča. Malo sva se nastanila in ko sem šel prečekirat če sta M in S že prišla, zagledam njun kombi in potem Meti. Za Keti moram napisat, da je bilo srečanje "kar v redu", da ne bo zamere;). Drugače pa me je stisnla, da so mi skoraj rebra popokala. Božična večerja je bila mesno obarvana, od pikantnih klobasic do odličnih govejih zrezkov. Za sladico pa pavlova - tradicionalna božična torta. Po grlu je šlo tudi nekaj piva.

Bozicna kuhinja v Onuku Farm Hostel

M&S Toyota Home

Meta & Sergio

Naslednji dan pa zgodaj zjutraj v akcijo. S kajaki smo se podali v zaliv na ogled ene izmed ogroženih vrst delfinov - Hektorjev delfin je najmanjša vrsta delfina. To je res enkratno doživetje. Delfini so nas sprejeli medse in se igrali med našimi čolni. Veselilo jih je moje hitro veslanje in vedno sem imel na koncu čolna vsaj kakega spremljevalca, ki se je igrivo premetaval po vodi, kot bi hotel reči, je to vse kar zmoreš. Občasno so pomolili svoje glave iz vode za vdih in to celo čisto ob kajaku. Po dveh urah na vodi so nas spremili vse do plaže. Ob plaži pa smo občasno videli še delfinko z mladičem, ki se je držala plitvejše vode. Noro dopoldne je zahtevalo svoj davek in kratko siesto po kosilu. Zvečer pa vzpon nad zaliv. Super svetloba za fotografiranje in pogled na celoten zaliv in naprej na odprto morje. Božič v Akaroi bo ostal vedno v spominu.

Hektorjev delfin

Kajakaska odprava

Nad zalivom

Kaikoura

Vreme se je skisalo, kljub temu pa sva zjutraj odrinila do Kaikoure. Razdalja niti ni tako nedolžna, predvsem zaradi ovinkaste ceste in dežja. Zjutraj sem poklical v Kaikouro in vprašal glede razmer, zaradi rezerviranega izleta na ogled kitov glavačev. "On your own risk" je bila jedrnata telefonistka. Lahko bi odpovedal ali prestavil, ni problema v glavnem. Proti Kaikouri bi šla v vsakem primeru. Malo pred dvanajsto sva bila v mestecu tik ob obali. Pihalo je, valovi so bili veliki. Na parkirišču sva na hitro pomalicala kruh in tuno iz konzerve. Kot se je izkazalo to ni bila ravno dobra poteza. Pred odhodom ladje sva vzela v trgovini s spominiki, poleg prodaje vstopnic, še tableti proti slabosti. Z avtobusom smo se odpeljali na kratko pot do pristanišča. Ladja ali bolje rečeno ladjica oz. nekakšen pol gliser sprejme 48 potnikov. Bili smo polno zasedeni. Že odplutje iz pristanišča je bil pravi rodeo. Morje je bilo res divje. Po kake pol ure smo imeli srečo in naleteli na kita glavača na površini. Ravno je veselo polnil svoja gigantska pljuča za nov globokomorski potop.

Ob tem delu obale so kiti glavači tako pogosti, ker je že slabo miljo od obale prelom ki globino morja poveča iz 200 na 1600 m. In te globine so idealne za prehranjevanje te vrste kitov. Glavači so rekorderji po času, ki ga lahko prebijejo pod vodo (tudi do 2h in 15 min) in globine potopa (celo do 3600 m globoko). Iz vode ob dihanju gleda le ena tretjina kita, pravzaprav le glava, pa že ta je tako ogromna, da lahko samo strmiš. Glavači dosežejo do 20 m v dolžino in do 65 ton. Ob vsakoletnih migracijah preplavajo kar preko 11.000 milj iz severnega Beringovega morja v te vode v okolico Kaikoure. Tu se zadržujejo večinoma samci, kajti samice imajo rajši toplejše vode. V globinah se kiti glavači prehranjujejo tudi z globokomorskimi orjaškimi lignji. Te skrivnostne živali dosežejo s svojimi lovkami tudi do 20 m. Enega redkih ujetih primerkov v posebni tekočini razstavljajo v muzeju "Te Papa" v Welingtonu. V glavi imajo kiti glavači poseben organ napolnjen z olju podobno tekočino, ki jim omogoča hitre potope in povratke na površino. S pomočjo tega organa tudi prenašajo visoke pritiske na velikih globinah. Zvoki, ki jih oddajajo so najglasnejši kar jih lahko povzroča živo bitje, do 250 decibelov. Uporabljajo jih kot sonar, da zaznajo plen in druge živali v globinah. Tudi zobje so posebnost, dolgi do 39 cm, prirastejo vsako leto v debelino in ob prerezu zoba se vidijo obroči prirasta kot letnice pri drevesu. Tako lahko tudi določijo starost kita.

Glava kita Glavaca

Repna plavut

 Ob močnem zibanju sem še uspel poslikati kita, ko se je odločil za potop in pokazal iz vode svojo repno plavut. Ob nadaljevanju vožnje pa je bilo zibanje že bolj neugodno za moj želodec in ribice iz konzerve, ki sem ji pomalical malo pred tem. Vse bolj jih je mikalo, da bi tudi one prišle pogledat morje :). Do konca vožnje smo videli kita še enkrat, ko se je po 45 min vrnil ponovno napolnit pljuča. Videli smo tudi cel kup morskih ptic. Jaz sem vseskozi koncentrirano zasedal na sedežu z vrečko v roki in prepričeval ribice v želodcu, da zunaj vendarle ni tako prijetno. Uspelo mi je z malo muke obdržati obrok v želodcu. Maja se je izkazala kot bolj primerna za mornarja, tako da je v drugo dobila nalogo, da ujame potop kita v objektiv. Pestra izkušnja, ampak ko to pišem že lahko potrdim, da je bilo vredno matranja. Po 5 min na kopnem mi je že pasala sladica (tim tam čokoladni poškoti).

Po izletu smo se v živahni gostilni v mestu ponovno dobili z M in S. Zunaj je scalo, mi pa smo v prijetni debati obdelali dogajanje na opazovalni kitolovki. Kasneje smo se odpeljali še do kolonije tjulnjev v bližini. Večerja je bila vegetarijanska. V skupni kuhinji hostla Dusky Lodge smo skuhali Pasta a la Norma in za sladico jagode in bonbonjera. Prijetno smo zaključili dan. Skupaj nadaljujemo pot proti severu južnega otoka do Nelsona. Uživajte zadnje dni v letu.