Jezero Taupo (Taupomoana)

Ce vas spomnim da je 21. novembra letos zopet izbruhnil nek vulkan na severnem otoku Nove Zelandije boste bolje razumeli kje se trenutno nahajava:) V cistem osrcju severnega otoka in ob najvecjem jezeru Nove Zelandije, Taupo-ju. Omenjeni vulkan pa se imenuje Tongariro in okoli njega se razprostira izjemno lep gorski nacionalni park. Taupo je vulkansko jezero, ki je nastalo ob eksploziji ze v casu ko so se po nasih krajih sprehajali stari Rimljani. Zanimivo je, da ko sva po muzejih in imava vedno sreco da prideva ravno ob casu ko imajo redno vodenje, nama vsak vodnik namigne " Aha, iz Evrope ste, potem bo tale zgodovina Nove Zelandije za vas nedavna preteklost". Prvi Maori so namrec sem prispeli sele 10. - 13. stoletja, Kolonisti iz Evrope pa sele od 17.stoletja dalje. Tako da je npr. cas nastanka tega jezera za njih cel hudir in starina, iz katere so Kiwiji naredili celo atrakcijo. Pa saj imava res kaj za videti!

Pot iz Rotorue do jezera Taupo in mesteca Turangi naju je vodila med se deloma aktivno vulkansko geotermalno potjo. To pomeni da imas na vsakih nekaj kilometrov napis " Termalno podrocje" - " Vulkanska dolina" - " Thermal Wonderland" - " Dezela gejzirjev"! Zraven pa vedno " The worlds Youngest, Longest, Deepest" nekaj. Vse lepo in prav, nama so se zelo iskrile oci, da bova obiskala vulkansko dolino, pa sva potem ugotovila da vse to tudi lepo stane. Tako da sva od vstopnin 35 nzd in 15 nzd koncno nekaj nasla kamor se je dalo brezplacno. Vsaj tako je rekla moja "up-to-date" ( letosnja izdaja) knjigica, pa sva potem vseeno odstela za eno kofe vsak ;) Misel? Koliko ima Slovenija za ponudit, pa ne znamo izkoristit. In ta misel ni mlada. Obisk "Craters of the Moon" pa je bil vseeno lepo poplacan z glasnimi kraterji, ki so puhali paro ali s takimi v katerih je vrelo blato. Zaradi podrivanja Pacifiske plosce z vzhoda je namrec cela dezela precej vulkansko aktivna. Veliko vulkanov je neaktivnih, se pa posledicno ravno na podrocju kjer se nahajava, pojavlja veliko puhajoce aktivnosti kraterjev ali gejzirjev s toplo vodo. Barve grmicevja pa se v tem casu lepo prelivajo iz jantarno rjave do zlato rumene. Blizu sva lahko videla tudi zacetek najdaljse reke v dezeli, Waikato, ki se po dobrih 400 km izliva juzno od Aucklanda v Tasmansko morje. Reka izvira na severnem koncu jezera Taupo in se v snezno beli in modri barvi kmalu prelije preko slapu Huka, kar v maorskem jeziku pomeni pena. Se nikoli nisem videla tako lepe modre reke, tako modro kot jo kot otroci narisemo na papir.

Craters of the Moon

Huka Falls

Pri najvecjem jezerskem mestu Taupo sva se zopet za kratek cas prikljucila na drzavno avtocesto stevilka 1. Ta povezuje rt Reinga na skrajnem severu z Aucklandom in prestolnico na jugu. Ob postanku sva zaradi oblakov uzrla le en del gora, ki jezero zamejijo na jugu, deloma sva videla ze omenjeni vulkan Tongariro, lepo pa se je videl snezni stozec vrhnjega dela Mt Ruapehu, sicer znanega smucarskega sredisca, ki sega skoraj 2800m visoko. Nastanila sva se v Extreme Backpackers hostlu, ki je spet eden prijetnejsih. Nasploh so bili do sedaj povsod prijazni tu pa se posebej. Nad recepcijo in okoli recepcije pa imajo za povrh se 14m plezalno steno! Zvecer je bilo oblacno, ampak sva se vseeno odpravila na 2h sprehod ob reki Tongariro, ki se v vec izvirih steka iz istoimenskega vulkana. So pa tukaj znani predvsem po postrveh. Zal jih se nisva poizkusila, ker sva si privoscila en ornk beef steak, mmm je bil dober! Tako da morva potrdit Metino priporocilo.

Taupo Lake

Tongariro River

Vsi hostli imajo kot ponavadi lepo opremljene kuhinje, tako da si predvsem zvecer vec ali manj kaj skuhava. Poleg teh zrezkov je bila najina top specialiteta sicilijanska pasta alla norma, tako da se bova rajsi kdaj drugic s kakimi res posebnimi lokalnimi specialitetami pohvalila :) Sicer je kuhinja takole na prvi pogled podobna evropski. Morava pa nujno poizkusiti sladki krompir imenovan kumara, ki so ga Maori pobrali najverjetneje v juzni Ameriki pred prihodom sem. Res pa je da se ti kar sline cedijo, ko v trgovini opazis vsaj 4-krat vec ponudbe iz azijskih dezel kot pri nas. Pa se ceneje je vse, ker je blizje to sem pripeljat. To se vidi tudi pri lepem naboru japonskih avtomobilov, ki jih po vecini vozijo novozelandci.

Sportni dan :)

Danes je bila napoved vremena slaba. Tako sva se odpovedala baje najlepsemu enodnevnemu trekingu po otoku, ki te popelje pod vulkanom Tongariro. Imenuje se Tongariro Alpine Crossing. Sva pa zato sla na 2h sprehod okoli bliznjega jezerca Rotopounamu ( na vseh teh imenih si vedno lomiva jezik, takole kot verjetno vi sedajle ko to berete). Uau! Spremljal naju je nezen prs, pot pa vodi skozi ostarel gozd, ki velja za raj opazovanja ptic. Se zdaj ne morem verjet, kako naju je ze ob pricetku lepo gledal en pticek, za kake dva vrabca ga je bilo. Pa sva mislila da bo ob fotkanju zbezal, pa ni. Ampak je skakljal okoli naju in naju gledal s postrani nagnjeno glavico, tako radoveden kot midva do njega. Ptic je bilo slisat na desetine. Kaki lepi zvizgi in petja. Jezero pa zaradi vremena v misticni megli.. kot v filmu. Kot je rekel Martin danes, " Lord of the Rings" scena za kako dezelo vilinov in pritlikavcev. Drevesa pa bozansko ogromna in stara, okosmatena in polna kapljic. Druzbo nama je delal se nek vecji, lepo rejen in len ptic, ki naju je kot prejsnji pocasi in neustrasno gledal s par metrov visoko, na udobni veji seveda.

Drevesaste praproti na poti okrog jezera Rotopounamu

kapljice na pajcevinah

Kratek premor sva imela v lokalni knjiznici. V vsakem mestu je to skoraj edini kraj kjer lahko brezplacno dobis internetno povezavo. Nato pa je sledilo :) Ze precej let sem si zelela preizkusiti plezarijo in tole je bilo vec kot na pladnju prineseno. Hostel s plezalno steno. Prijazna starejsa gospa (na prvi pogled le izkusena gospodinja, zame pa sedaj boginja plezanja) na recepciji nama je kot velika poznavalka razlozila kako se usedla pas, kako se pleza, kako moras pazit na soplezalza in kako se varuje. Martinu je bilo ze vse davno jasno, mene pa so bila sama usesa, ker sem vedela da me bo pograbil moj strah pred visino. Najprej sem preizkusila par metrov visoko, potem se kak meter visje. Z Martinom sva se lepo menjavala, enkrat je en varoval, pa spet plezal. On je sel ko macka po strehi. Jaz pa bolj pocasi. Ampak mi je uspelo! Sicer po precej lahki poti sem splezala skoraj do vrha, skoraj 14m visoko. Jeee! :) Edini recept za dosego tega je bil, da pri plezanju nisem smela pogledat navzdol. Ko sem to naredila je bilo konec. " Martin, spust me dol! " :D Ampak je ratalo vsaj enkrat. Tako da sva imela res spasen sportni dan. Tudi za jutri ga planirava. Zdaj pa na zasluzeno sladko noc. Ura je skoraj 11a zvecer. Vam pa bi lahko voscila ze en lep dober dan!