Od Martinboroughova do Wellingtona

Martinborough

Iz Hawere in čarobne plaže Waihi Beach Reserve sva se odpravila proti mestu Martinborough, ki slovi po vinogradništvu in še posebej vinu Pinot Noir. Zjutraj je prijetno pihljalo, tako da se nama je šotor lepo posušil. V campu Holiday Park očitno nekaj ljudi kar živi v svojih campervanih. Sklepam predvsem po pajčevinah, ki so se nahajale med brisalci, vetrobranskim steklom in ogledali predvsem enega vozila, na katerem je v mavričnih barvah vijugal napis "Te Anau". Mesto, ki ga bova na južnem otoku obiskala tudi midva čez kakih 14 dni. Naokoli je v campu stikal tudi nek posebnež, gospod, ki mi je rekel da je na obisku pri vnukih in me hitro popravil pri moji izgovorjavi imena za vulkan Taranaki. " Ej punca, to ni Taranki, to je Mt Edmont. Ne vem zakaj hudiča uporabljajo to f.. maorsko ime!" :) Sem se takoj spomnila na komad od lokalne skupine, ki sva vam jo že omenjala, The Flight of the Conchords in njihovo pesem Albi ( The rasist dragon) ;) Na dan odhoda sva bila ravno na zajtrku, ko je spet prišel mimo, nekaj mrmral in gledal po pultu in naokoli, nazadnje pa v hladilnik. Potem pa je v zadregi povprašal, če je tisti veliki polni lonec najin? Pa sva povedala da ne. Tip je še nekaj zapisal v knjigo gostov in jo z napisom na kratkih hlačah "Babe magnet" nerodno popihal ven iz kuhinje. Spogledala sva se in smejala, očitno je "dec" hotel suniti kako fajno "šeflo" hrane iz hladilnika, pa ga je najina prisotnost presenetila.
Dan je bil lep, sonce naju je zopet spremljalo. Odpravila sva se po zahodni obalni cesti in po dobri uri prispela v večje mesto Wanganui. Nekdanja vas je bila maorska, v sredini 19. stoletja pa so sem začeli naseljevati koloniste. Ko je evropskim priseljencem (pukeho) primanjkovalo primernega ozemlja v Wellingtonu so odprli novo kolonialno mesto prav tukaj. Lega mesta je bila več kot primerna, saj je ležalo ob koncu vodne avtoceste. Nedaleč od mesta se reka Whanganui po slabih 300 km namreeč izliva v Tasmansko morje, plovna pa je kar polovico svoje poti in baje se da to razdaljo lepo prevoziti tudi s kanuji v petih dnevih. Čez mesto sva se zapeljala po znameniti Victoria lane, ki nosi ime po prejšnji kraljici. Na hitro sva se zapeljala tudi do hriba čez reko, potem pa jo že veselo mahnila proti "mestu Martina". Na poti sva se zapeljala preko največjega prometnega vozlišča na južnem delu severnega otoka, Palmerston North. Čeprav je večina pokrajine Nove Zelandije kmetijska, sva sedaj po besedah vodiča prihajala med farme govedi in ovac. V mestu se menda nahaja tudi največja novozelandska univerza. Najino pot so začenjali spremljati dolgi beli oblaki, cesta pa se je pričela počasi in vijugasto dvigovati. Tu se namreč stikata dve gorski verigi, Ruabine in Tararua, razdvaja pa ju globoka soteska Manawatu, ob kateri sva se ustavila in naredila prijeten sprehod po tamkajšnjem gozdu. Ta je bil že bolj podoben našim gozdovom, veliko je bilo bukve. Kosmatinastih dreves, ki sva jih požirala z očmi v osrednjem in zahodnem delu otoka, ni bilo več.
Pokrajina gričkov Wairarapa se je z vrha gorskega predela lepo videla in po spustu, sva oplazila tudi tukajšnje največje mesto, Masterton. Mesto slovi po poletnem festivalu balonarjev in največjem tekmovanju v britju ovac, festivalu Golden Shears. Festival organizirajo od četrtka do prve sobote v marcu vsako leto in je celo eden največjih v svetovnem merilu. Verjetno bi bilo zanimivo videt tisto goro pobrite volne, karte pa so tako ali tako razprodane za eno leto vnaprej. V mestu sva opravila še nekaj nakupov, nato pa sva po pol ure vožnje končno prispela v Martinborough. Za nama se je na nebu razgrnila temno siva zavesa. Veter je začel sumljivo pihljat. Zaradi morebitnega dežnega scenarija in male razlike v ceni sva se odločila da v lokalnem Holiday Top 10 Parku tokrat ne kampirava, temveč vzameva ljubko kočaro. Vsa nova in elegantna. Lagala bi, če rečem da mi ni pasalo spat v "tapravi" postelji. Ker so ptički še prepevali, sva sklepala da dežja še ne bo. Tako sva imela končno pravi pralni dan, oblačila pa so se skorajda posušila na žvižgajočem vetru. Ker center ni bil daleč proč, sva se ob sončnem zahodu odpravila na en glaž lokalnega vina. Svetloba zahajajočega sonca je bila res dramatična, saj so se oblaki razgrnili ravno na pravem mestu. in ves obok sivine se je odel v zlato-oranžne odtenke.
Pinot Noir sva poizkusila na glavnem mestnem trgu. Izbrala sva vino meseca "John Henry" kleti Hudson in "Runholder" iz kleti Te Kairanga. Boljši je bil zadnji. Zanimivo, da nobeno od vin v trgovini, niti v baru ni imelo plutovinastega zamaška. Vsi zamaški so na navoj. Odcapljala sva domov, preizkusila še kozarec Noirja, ki sva ga kupila v trgovini poprej in še en dan se je prijetno zaključil.

Wellington

Wellington, prestolnica kulture! V mesto sva se odpravila preko gorskega dela Tararura. Kakšna mistika je to bila, vsa pokrajina je bila ogrnjena v meglo. V mestu sva se malo igrala z enosmernimi. No, pravzaprav one z nama, ampak nama je uspelo najti hostel. Po dveh tednih potovanja sva oba po molčečem sprehodu naenkrat pogodrnjala, da so mala mesta super. Ampak s takimi mislimi naju je Wellington lahko samo še navdušil in nič drugega! Galerije in muzeji so večinoma zastonj. Po i-site-u sva obiskala sosednjo galerijo sodobne umetnosti. Odprava na otok Kermandek SV od severnega otoka je s pomočjo ekološko zavednih umetnikov v letošnjem letu ustvarjala zanimive umetnine. Odprava je v galeriji lepo ponazorjena tudi s fotografijami same poti. Vsak umetnik je to odpravo na skorajda nedotaknjene otoke dojemal po svoje in vse to družbeno kritično izrazil bodisi v skulpturi iz ribjih konzerv ali pa na slikarijah ki pozivajo politike k večjemu izvajanju obljub, ki so jih dali v času volilne kampanje. Predvsem pa so se lotili tematike kitolovcev.

Sledil je sprehod po obalnem delu pristanišča. Mesto je polno skulptur, ki so večinoma narejene kot reciklaža ne-več-rabljenih materialov. Kot material je največkrat uporabljen les. Čez leseni most, ki je dostopen le za pešce, sva se odpravila preko Civic Square-a do res dobro urejenega Narodnega muzeja Te Papa Tongarewa. Štiri nadstropja s stalno postavitvijo in še dva z začasnimi umetnostnimi razstavami. Najboljše od vsega je, da se začne z naravno zgodovino in tematiko štirih elementov, ki so osnova za nastanek in podobo sodobne dežele. V tretjem in četrtem nadstropju sta predstavljeni človeški posegi in posledice tega. Flora, favna, Maori in pakekoti, vse v najsodobnejši interaktivni obliki, obogateno z zvočnimi in video posnetki in domiselno raztavljenimi eksponati. Potem pa je tu še touch screen, hologram in še kaka pogruntavščina, ki ti pozornost pridno drži v budnem in radovednem stanju. Seveda si celega muzeja v enem popodnevu nisva uspela pogledat. Zvečer se je vreme lepo zjasnilo, zato sva dan zaključila s sprehodom po Botaničnem parku, ki se je nahajal kakih 20 min od najinega hostla. V njem so predstavljene endemične vrste in zbirka rastlin, kot npr. prelep rozarij. Cvetoče novozelandsko božično drevo pohutukawa je bilo vidno na vsakem koraku. Prijetne jase, igrišče za otroke, kjer so se lahko celo zajlali ( za naše razmere bi bila že njihova gugalnica verjetno nevarno okolje za otroka, tukaj pa imajo od plezalne pajčevine, visokih toboganov.. pa otroci neizmerno uživajo! ). Sprehod je prijetno raztegnil mišice, ki jih malo bolj ob čutiva od sprehoda na vulkan. Še večerja, nato pa sva kar hitro popadala v postelje.

Naslednji dan sva se najprej odpravila na ogled stare katedrale sv. Pavla, ki je vsa zgrajena iz lesa in posnema gotski stil. Gre za eno najstarejših ohranjenih stavb, katere nastanek sega v prvo polovico 19. stoletja. Potem nova katedrala in končno vodeni ogled novozelandskega parlamenta. Kompleks sestavljajo najstarejša stavba parlamentarne knjižnice, stavba parlamenta in pisarne ministrstev, ki se v vertikalni smeri nahajajo v najmlajši stavbi. Le to zaradi oblike imenujejo kar "beehive". Nekdanjo odprto dvorišče pa so preuredili v prijetno galerijo, ki predstavlja kozmogonijo ali nauk o nastanku sveta v podobah maorske mitologije. Zelo prijeten vodnik, pa še prijetno se je bilo potepati po teh prostorih na nedelavnik.

Sledil je zabaven nedeljski sprehod po obalnem delu pristanišča, ki nama je bil še neznan. Krasno je, ker si na tem sprehajališču ljudje lahko izposodijo kajak, kanu, rolerje, skirce ali pa se naplezajo na skalni steni, ki jo ta največji športni center nudi poleg vsega naštetega. Midva sva bila po kosilu malo lenobna, tako da sva si našla primerni klopci v zavetrju in se lotila "people watching-ga"! :) Kolk fajn! Pa še simpatična glasbenika švicarsko-francoske naveze sta nama začela igrati Amelie praktično pred nosom. Ne moreš da verjameš, da je med vsemi mimoidočimi kar naenkrat izstopil močan glas: "U životu trebaš da radiš ono što voliš! Kako i tvoja mama, ona tako uživa u tome što radi!" Z Martinom sva oba molče hitro našla glavnega govorca. Šlo je za dolgolasega simpatičnega gospoda v srednjih letih, ki je krilil z rokami in sinetu nekje 13-ih let predajal nauke življenja. Saj ne da je sine s sabo vlačil eno veliko kišto pojmanimamčesa in se kar mučil ob tem. Je pa poslušal molče in z velikimi razprtimi očmi. Lepo sva se nasmejala, pa ob kakem drugem tudi. Zabavni in posebni smo prav vsi. Bavarske klobasice, italijanski Limoncelo in še precej lokalne obrti in umetnosti na nedeljskem "Made in New Zealand" marketu so nama dali vedeti, da ta dežela z veseljem sprejme skorajda vsakogar. Presenetljivo veliko je azijskih imigrantov. Sledil je še en zalogaj nacionalnega muzeja, potem pa priprave za pot na južni otok. Neverjetno je, da nama je uspelo vse spakirati v začetno stanje, še posebno zato, ker imava nekaj na novo pridobljenih "zakladov".

Vstala sva pred peto, uspešno vrnila avtomobil na pravi parking in se vkrcala na letalo. Let je trajal nekaj manj kot uro, zaradi zamude smo sicer prispeli nekoliko kasneje. Tako da JA! Danes je prvi dan na južnem otoku! :) Nakupila sva že vse za žar za predbožični večer. Danes je namreč dan, ko končno spoznam še zadnjo Martinovo sestično Meti in njenega Sergia :) Lep dan, Akaroa, kjer se bomo zdaj za dva dni ustalili, pa.. iiiii, čarobno!!! Več o današnji poti in kraju pa naslednjič. Lep In miren Božič vsem vam! Pozdrave od obeh! Misliva na vas! Lubčke.