Forgotten Highway - Stratford - Mt Taranaki - Hawera

Forgotten Highway

Turangi sva zapustila po dopoldanskem obisku knjižnice. Upoštevala sva nasvet starejšega gospoda na recepciji Extrem Backpackers hostla in izbrala precej posebno pot, ki ji pravijo Forgotten Highway. V bistvu ne gre za avtocesto, ampak čisto običajno ovinkasto novozelandsko cesto, ki pelje preko 4 sedel, mimo številnih pašnikov in redkih hiš. Cesta je speljana tam, kjer je včasih potekala stara maorska steza in nato trgovska povezava z zahodno obalo. 150 km boja človeka z naravo. Vmes ni nobenega omembe vrednega kraja, razen manjše samooklicane avtonomne republike Whangamomona. 12 km ceste je še makadam. Pokrajina pa res čudovita. Še lepši bi bili pogledi, če ne bi skoraj ves čas vožnje pršelo iz neba.

Stratford

Malo pred Stratfordom se je začel kazati pas modrine v daljavi. Dež je ponehal in kar naenkrat sva jo zagledala Mt Taranaki ali Mt Egmont. Vulkan, ki je nazadnje izbruhnil leta 1775, je res kot narisan ležal za mestom kot bi bil na dosegu roke. Navidez okorna gora je visoka 2518 m. Prva postojanka je bil t.i. i-site oz. informacijska točka. Te v NZ najdeš skoraj v vsakem kraju in so res odlično založene z brezplačnimi brošurami, zemljevidi in so najboljši vir informacij. Dobila sva priporočila za krajše ture in usmeritev do kampa. Naslednje tri noči prvič na NZ tudi kampirava. Popoldan sva izkoristila za prvo krajšo krožno turo ob reki do tolmunov in potem še do slapu pod Mt Taranaki - Dawson Falls. Najvišji slap v NZ visok 18 m.

Mt Taranaki - Mt Egmont

Mt Taranaki - vrh

 Mt Taranaki

Naslednji dan sva bila zgodnja pri podiranju šotora in zajtrku. Odpravila sva se na malo daljšo turo pod vrh vulkana Mt Taranaki na Fanthams Peak/Panitahi in do Syme Hut, kočo na planoti pod kraterjem Mt Taranakija.
Pot je peljala od izhodišča v bližino slapa Dawson Falls preko gostega z mahom in lišaji poraščenega gozda. Po kaki uri hoje se je gozd prevesil v nižje grmičasto rastje in vroče dopodlansko sonce naju je pošteno zagrelo. Na tem mestu je tudi spominska plošča Sir Edmundu Hillariju in njegovemu Nepalskemu šerpi, ki sta leta 1953 prva osvojila Mt Taranaki. Ta dva sta tudi prva stopila na najvišjo goro sveta Mt Everest. Gora je po vročem soncu pokazala zobe in vzpon je postajal vse strmejši, vse do zadnjega melišča, ki je že nakazovalo vrh. Maji je razgled že ustrezal, mene pa je želja po vrhu gnala po drsečem melišču proti robu. Kot se je izkazalo tu še ni bil vrh. Še nekaj malega vzpona in potem čez vrh in po ravnini do manjše kočice na planoti Syme Hut. Do sem so že segali snežni jeziki z vrha vulkana, tako da sem bil deležen novozelandskega snega. Povratek navzdol po melišču mi je napolnil čevlje z vulkanskim drobirjem. Najine noge so bil že precej tresoče ob povratku na parkirišče. Hribovska forma pač še ni čisto ta prava. Sva pa zadovoljna s treningom za treking na južnem otoku.

Dawson Falls

Podokarp forest

Po nestetih lesenih stopnicah

pobocje vulkana

vrhnji krater

Fanthams Peak

Hawera

Po dopoldanskem vzponu na obrobje vulkana, sva popoldan počasi odvozila proti zahodni obali do mesta Hawera. Postavila sva šotor v edinem kampu v mestu in se okrepčala s pošteno porcijo pašte. Nato pa plaža ob Tasmanskem morju. Kar na slepo sva jo našla le par km stran. Čudovita plaža v Waihi Beach Reserve s črno mivko in okroglimi kamni pod klifi iz plasti peščenjaka in gline. Valovi Tasmanskega morja, manjši potočki, ki se izlivajo v morje, naplavljen les, nora svetloba popoldanskega sonca. Preživela sva nekaj lepih uric na plaži, spoznala hobi ribiča, sicer srednješolskega profesorja fizike, priseljenca iz Fidžja. Ravno med našo debato o Sloveniji in Fidžiju je iz morja povlekel prvo ribo, ki naj bi bila znak, da prihajajo večje ribe. Tudi ta ni bila majhna za naše Jadranske standarde. Dan se je zaključil s padcem sonca v Tasmansko morje. Ni bilo težko zaspat po takem dnevu.

Ribic (priseljenec iz Fidzija)