Auckland - Kaitaia - Cape Reinga

Za nama sta dva pestra dneva. Trenutno sva v Te Ahu Community centru, ki so ga odprli pred kratkim ob pomoči tudi velike skupnosti potomcev Dalmatinskih izseljencev. Na včerajšnjem izletu do severnega rta Cape Reinge sva izvedela več o tej skupnosti. V prejšnjem stoletju je v ta del NZ prišlo cca 8000 Dalmatinskih izseljencev, ki so tu kopali smolo dreves Kauri. Ta je bila zelo iskana in dobro plačana. Uporabljala se je za izdelovanje barv in lakov za pohištvo. Ta del so poraščali gozdovi z ogromnimi drevesi Kauri že pred 220 miljoni let. Ob neki naravni katastrofi so se skoraj vsa podrla in se nato ohranila v fosilizirani obliki v tleh. Kaj je bil temu vzrok še ugibajo.

No pa da ne preskakujem, na kratko še o poti od Aucklanda do Kaitaie. Po prvem šopingu in urejanju financ, sva šele sredi prvega dneva štartala proti centru Aucklanda po eni od avtocest, ki vodi proti severu. Takoj sva doživela prvi večji zastoj, saj so avtocesto povsem zaprli zaradi prometne nesreče. Po 2 urah v koloni, sva počasi res lahko odvozila proti severu. Moram pohvalit voznike za strpnost. 330 km do Kaitaie sva tako z manjšimi postanki zmogla do večera. Pozdravil naju je napis Dobrodošli, ki je dediščina že prej omenjene Dalmatinske skupnosti.

Kaitaia je zaspano mestece z eno glavno ulico na kateri najdeš vse kar potrebuješ. Okrog 21ih že vse deluje kot izumrlo. V BBH hostlu Mainstreet Lodge se je vse vrtelo okrog kuhanja večerje in prehranjevanja. Gužva v skupni kuhinji in vrvež okrog kopalnic, potem pa je kar hitro vse utihnilo. Kot da bi popotniki že preko dneva pokurili vso energijo in je za pozne debate in veseljačenje ne bi ostalo nič. Tudi zjutraj že vsi odrinejo kmalu po 7i.

Tudi midva sva bila zgodnja. Spoznavanje mesteca je bilo detaljno. Od zdravnika, banke, Te Ahu centra, pa spet pošte, banke, Subwaya in črpalke in končno sva bila spet na poti. Cilj je bil Cape Reinga s postankom na Ninety Mile Beach. Nekaj čez 100km ovinkaste ceste z vmesnimi manjšimi enopasovnimi mostovi. Naključni postanek sva naredila v Gumdiggers park kjer sva izvedela več o kopanju smole dreves kauri. V parku sva spoznala tudi Manuko - drevo, ki je poznano po medu "manuka honey". Cel park je šumel od čebel. Druga rastlina je Kanuka, prav tako drevo, ki zraste do 30m, ki se ravno zdaj razcveta z številnimi drobnimi belimi cvetovi. Obe sta poznani tudi kot "Tea Tree". Iz Kanuke pridobivajo olje, ki je poznano kot zaščita pred bakterijami in tudi kot insekticid. Manukin med že pridno pijeva v jutranjem čaju.

Cape Reinga je res točka na koncu sveta. Že kmalu po Kaitai se pokrajina spremeni v razgibane pašnike z redko posejanimi kmetijami. Backov Jonov je bilo za eno malo morje, pa se gledali so naju kot da sva z marsa padla :-) Po kaki uri vožnje se začno odpirati pogledi desno na Tasmansko morje in levo na Pacifik. Cape Reinga - Te Rerenga Wairua je za Maore sveti kraj, kjer duhovi umrlih prehajajo v podzemlje. Reinga v maorščini pomeni "underworld" podzemlje. Vodo iz enega od izvirov, ki se izlivajo v morje blizu rta uporabljajo v pogrebnih ceremonijah. Verjamejo, da če duh umrlega popije to vodo lahko odpotuje na drugi svet, drugače pa ostane v svetu ljudi. Prav na koncu rta je na skalah osamljeno drevo "pohutukawa". Maorsko verovanje pravi, da se duša umrlega preko rta in korenin drevesa spusti v vodo, nato potuje do treh otokov v daljavi "Three Kings Islands", kjer se vzpnejo na najvišji vrh "Ohaua" in se še zadnjič poslovijo preden odidejo v svet prednikov Hawaiiki-A-Nui.

Na poti nazaj sva zavila še proti Ninety Mile Beach, ki leži ob tasmanskem morju. Skozi borov gozd vodi makedamska cesta in po cca 10 km se nenadoma odpre pogled na valove. Brezmejna peščena plaža, veter in nobenih ljudi. Tu bi še lahko ostala kak dan, ampak čakajo naju še druge plaže.